Franc Avberšek se je rodil
leta 1947 v Velenju. Da bo postal rudar, mu je bilo položeno že v zibelko.
Rudarski poklic mu je pri desetih letih predstavil oče, spoznaval ga je tudi
med počitniškim delom. Čeprav ga je navduševala geodezija, se je po končani
gimnaziji odločil za študij rudarstva. Po diplomi je v našem premogovniku
opravljal različna vodilna dela, med letoma 1988–1992 je bil direktor
Premogovnika Velenje. Kot magister rudarstva je deloval na vidnih mestih v
energetiki, med drugim kot poslanec Državnega zbora Slovenije in minister za
energetiko. Po političnem udejstvovanju se je vrnil v dolino in bil sedem let
direktor ekološkega inštituta ERICo, nato je štiri leta vodil Rudnik Žirovski
vrh v zapiranju. Leta 2008 se je upokojil.
Vse življenje je bil predan
in povezan z naravo, še posebej so ga prevzele gore. Ne le kot planinca in
strastnega smučarja, ampak tudi kot lovca in varstvenika narave. Umetnost pa je
bila tista, ki ga je ves čas izpolnjevala in navduševala, še posebej likovna. Že
v zgodnji mladosti je risal, kasneje tudi kiparil in rezbaril, v zadnjih letih
sta ga prevzela glina in les.
Junija 2015 je padec s češnje
na domačem vrtu skoraj končal njegovo življenje. Kljub temu se je z obilico
volje po končani medicinski rehabilitaciji ponovno vrnil k umetnosti. V
njegovih delih so pred poškodbo prevladovali rudarski motivi rezbarjenja v
lesu, po njej je pri slikanju z usti prevladoval motiv drevesa.
Dejal je, da tako, kot on,
drevesa živijo povsem na mestu, a vseeno neprestano rastejo: »Kljub skrajšanim
vejam se je moč upirati dežju in nevihtam ter slaviti življenje. Kljub
omejitvam, tudi najtežjim, se ga je treba veseliti, ker je dragoceno.«
Franc Avberšek se je zavedal,
da se nevihtam življenja lahko upremo le, če so naše korenine globoko v zemlji,
v družinski tradiciji, v naših osebnih močeh in vrlinah. Menil je, da je
življenje kljub omejitvam dragoceno in da lahko zapiše sončne slike.
Bil je človek modrosti ter
bogatih življenjskih izkušenj in preizkušenj. Z njegovim odhodom je nastala
neskončna praznina, ki jo bomo skušali napolniti z bogatimi spomini.