Umetnik na delu v podzemlju
Nekoč
je v globinah podzemlja velenjskega Premogovnika ustvarjal pesnik Anton Aškerc,
saj je tam našel mir in navdih. Tam je po več kot sto letih svoj navdih za
poezijo našel tudi sodobni umetnik Ivan Dobnik. Meni, da misli na zgodovino
odpirajo domišljijo, ki ni samo svet preteklosti, ampak našega življenja in
smisla sploh.
»Globočje in globočje, dol v prepad …
Bojiš-li vožnje se pod zemljo čudne, ko peljal bi v vodnjak se, bratec moj …«
so besede Antona Aškerca, ki je danes »vodnik« po slikovitih podzemnih rovih
Muzeja premogovništva Slovenije in pripoveduje zgodovino Premogovnika Velenje.
Ideja, da bi zamisel Aškerca, da piše v miru in samoti podzemlja, ponovno
obudili, je že nekaj časa tlela pri vodji
Muzeja Stojanu Špeglu: »V jamskem delu muzeja obiskovalce pričaka pesnik
Anton Aškerc, da jih s svojo zgodbo uvede v premogovniško delo in življenje. V
času bivanja v našem okolju je imel dovoljenja za prevoze v jamo, da je lahko
opazoval rudarje pri delu, ob tem pa je pod zemljo pisal tudi pesmi. Glede na
zgodovinsko posebnost te zgodbe z pesnikom smo videli priložnost, da zgodbo
ponovimo v zdajšnjem času s sodobnimi pesniki. Tako dobijo avtorji priložnost
ustvarjati v posebnem podzemnem prostoru. Povabili bomo več avtorjev, da
naredijo kakšen »šiht« pod zemljo, doživijo našo predstavitev premogovniške
zgodbe, ki jo bodo lahko nadgradili s
svojimi zgodbami. Avtorje bomo predstavili na posebni tabli s fotografijo ob
pisanju in pesmijo, ustvarjeno pod zemljo, table pa bodo nameščene v nekdanjem
črpališču v muzeju. Posebnost bo tudi, da bodo pisali na starih tipkarskih
strojih. Omenjene dejavnosti nudijo tudi pozitivno promocijo premogovniške
dejavnosti v povezavi z kulturo.«
Koncept je zagotovo odličen, saj ponuja
prostor in okvirje za ustvarjanje.
Orfej
v podzemlju in Pegazom neba
Špegel je k sodelovanju povabil svojega
prijatelja iz umetniških krogov – pesnika,
prevajalca, esejista in urednika Ivana Dobnika: »Pri poeziji je zanimivo
to, da se ideje med nami intenzivno oplajajo. Stojanova ideja se mi je zdela
tako pomembna, da sem se odločil, da se spustim v rudnik in začnem s pisanjem. Tovrstno
pisanje me spominja na Orfeja, ki je v podzemlje odšel iskat Evridiko. To
simbolno dejanje je podobno odhajanju v rudnik z razliko, da rudarji odkopavajo
premog in ga prenašajo na svetlo, Orfej pa odhaja v podzemlje iskat nekaj, kar
je pozabljeno, izgubljeno. Veličastna ideja iskanja pod zemljo, pod svetovi, ki
so zakopani, pozabljeni in so stvar preteklosti. Gre za nasprotja med svetlobo,
temo in celotnim vesoljem.« To razmišljanje je prvi dan njegovega ustvarjanja
160 metrov pod zemljo razlog, da je luč sveta ugledala pesnitev Orfej v
podzemlju.
Ideja za drugo stvaritev z naslovom Pegazom
neba se je spletla pri ogledu muzeja. V premogovniku so v preteklosti za pomoč
pri delu imeli konje in Dobnika je zgodba o njih tako pretresla, da je spesnil
pesem o njih: »Konji so Pegazi, simboli pesništva in poezije.«
Iz
vesolja se pretakajo posebne energije
Dobnik je prepričan, da smo vsa bitja
povezana med seboj, da smo prepletena kot en organizem: »Skozi nas nenehno
valovi vesolje in z njim mi. Če se mu upiramo, to ni dobro. Sam sem svoje ideje
za ustvarjanje začel črpati iz narave. Odraščal sem na kmetiji, z delom nisem
bil nikoli obremenjen, živel sem tudi v različnih mestih, bral sem veliko
knjig. To ti da pečat, ki ga šele zdaj skušam razumeti.« Dodal je, da si ljudje
omejitve postavljamo zato, da se počutimo varne: »Zdaj nastaja teorija o mnogih
vesoljih – vesolje ni omejeno. To so za pesnika magične avanture.«
Tovrstna izkušnja, pisanje globoko pod
zemljo, je prva v njegovem ustvarjanju. Vtisi ustvarjanja pa so povsem drugačni
od tistih tam zgoraj: »Dejstvo, da si pod zemljo, in razmišljanja – ne samo o
rudarjih, predvsem o preteklosti – odpirajo domišljijo. Domišljijo, ki ni samo
svet te preteklosti, ampak našega življenja in smisla sploh. Ni enako, kot če
si v običajnem ambientu, običajnem za človeka. Globina, 160 m pod zemljo, daje
poseben vtis.«