LIGI Pridruži se prijaznemu krtku Ligiju pri zabavnih in poučnih igricah v podzemnih rovih. Klikni in raziskuj!  

Klikni in raziskuj!

NASLOV

Muzej premogovništva Slovenije / Koroška cesta - Stari jašek / 3320 Velenje

DELOVNI ČAS:

OD TORKA DO SOBOTE 

9.00 - 16.30 

OBVEZNA PREDHODNA NAJAVA

Vstopnice: 21 eur odrasli, 19 eur upokojenci, 18 eur otroci (glej cenik)

gsm: 031 752 418

Pri nas je zmeraj lepo vreme.

RAZSTAVE / PRIREDITVE

Bela garderoba / Štirje avtorji na kosu premoga, avtorji Ivo Hans Avberšek, Miran Beškovnik, Aleksander Kavčnik, Stojan Špegel 

Črna garderoba: India Welcome / Dobrodošla Indija

Kopalnica: Hanibal Salvaro/ skulpture

Kopalnica / Jamomerske karte /ob izdaji knjige Premogovniška dejavnost in njen vpliv na površinsko območje Šaleške doline

Hodnik / Velenjske glinene ploščice / Herbarij  -  brezčasni zapis narave / Avtorica Kata Laštro

Razstavišče MINUS160 - 1 (jamski del muzeja): Stane Špegel - PODZEMNI NEZEMLJANI, skulpture

Muzejski park: ALEKSANDER KAVČNIK / PREMOGARJI, fotografska razstava /  stalna postavitev


Najavljamo:

Ligijev salon (jamski del muzeja):  Poetična podzemna proga - predstavitev novih avtorjev /








ZANIMIVOSTI

Kako se reče srečno v danskem jeziku? Odkrijte in se dokopajte do najglobjih zanimivosti rudarskega življenja. 

več >>

IŠČI

Išči

Razstava Franca Avberška

27. december 2017 je potekala predstavitev razstave Franca Avberška z naslovom Človek, ki se upira dežju in nevihtam ter slavi življenje, v Muzeju premogovništva Slovenije v Velenju....


Francu Avberšku, za prijatelje Tavbiju, je bilo v zibel položeno, da bo postal rudar. Rodil se je v neposredni bližini starega jaška

velenjskega premogovnika. Otroštvo, ki ga je preživljal najprej v novem delu Velenja, nato v hiši za gradom, je bilo do konca

osnovne šole polno svobode in iger v bližnjem gozdu, ob Škalskem jezeru in še kje.

Že kot desetletniku mu je rudarski poklic v živo, v jami, predstavil oče rudar. Spoznaval ga je tudi med počitniškim delom. Čeprav

ga je navduševala geodezija, se je po končani gimnaziji zaradi rudniške štipendije odločil za študij rudarstva.

Po diplomi je v takratnem Rudniku lignita Velenje opravljal različna vodstvena dela, nazadnje kot direktor takrat že Premogovnika

Velenje. Pred osamosvojitvijo Slovenije je prostovoljno opravljal številne družbene funkcije, predvsem na področju gradnje

infrastrukture in organizacije izobraževanja in športa. V času osamosvajanja Slovenije je zašel tudi v politiko. Izvoljen je bil v Zbor

združenega dela, nato za štiri leta tudi v parlament. Bil je (zadnji) minister za energetiko. A politika ga ni prevzela. Vrnil se je v

dolino in sprejel mesto direktorja ekološkega inštituta ERICo. Cilj je bil jasen – reševati ekološke probleme doline z lastnimi kadri.

Po sedmih letih vodenja inštituta se je znova preselil iz naše v Poljansko dolino, kot direktor Rudnika Žirovski Vrh v zapiranju, po

štirih letih pa se je leta 2008 upokojil.

Vse življenje je bil predan naravi in povezan z njo. Že kot otroka in pozneje mladeniča so ga prevzele gore, po katerih je rad hodil

pozneje tudi z družino. Ne le kot planinec in strasten smučar, ampak tudi kot lovec in varstvenik narave. Vedno ga je navduševala

tudi umetnost, še posebej likovna. Že v zgodnji mladosti je risal, ves čas kasneje pa kiparil v glini in lesu, ki ga je prevzel v zadnjih

letih. Od tod nekaj del, ki so razstavljena tudi na tej razstavi.

Umetnost je vedno podpiral. V počastitev dneva zemlje je s kamni iz bližnjih rek začel izdelovati kamnite račje družine, postavljene

v centru Velenja in še kje po domovih. Z željo po čistih vodotokih naše doline je dal idejo in organiziral postavitev kipa vidre

na Cankarjevi ulici. Njegova sled je ostala tudi v Žirovskem Vrhu, kjer v spomin rudarjenju v Cerkvi sv. Urbana stoji 100 stolov z

rudarskimi motivi.


Od vsega največ mu je vedno pomenila družina. Z ženo imata tri otroke in šest vnukov. Svojo napoved, da bo v pokoju užival,

kot bo le mogoče, je več kot uresničeval – doma in na ranču, kot družina imenuje vikend v Lopatniku. Ob sicer zelo zaposleni

ženi, otrocih in vnukih je bilo njegovo življenje skoraj idilično. Žal je to idilo prekinila nesreča. Tako je zadnjo skulpturo v lesu, ki

jo je sam imenoval »Počitek«, žena pa »Zmatran Franc«, izklesal dva tedna pred njo.

Junija 2015 je nedolžen, a usoden padec s češnje na domačem vrtu skoraj končal njegovo življenje. Več mesecev je viselo na nitki.

Po tem, ko uradna medicina in rehabilitacija nista videli nobenih možnosti za izboljšanje, jim je z vrnitvijo v domače okolje in

družinsko nego, s pomočjo patronaže in zdravnikov na domu, odgovoril v velikem slogu. Ob ženi, ki se mu je povsem posvetila,

in otrocih, se ni dal. Tudi zaradi njegovih, njunih vnukov, ki dajejo neverjetno veliko veselja, energije, moči in motiva za življenje.

Dve leti in pol po nesreči poskuša ob pomoči žene, v invalidskem vozičku, tudi sam, kolikor je mogoče, živeti ustvarjalno, tudi

družabno življenje. Nov izziv in spodbudo pa mu predstavlja risanje, po novem z usti. Najpogostejši motivi njegovih prvih slik

so drevesa, ki živijo povsem na mestu, a vseeno neprestano rastejo. Skoraj tako kot invalidi, kakršen je sam, ki jih je usoda prikrajšala

za gibanje.


»Vdati se nikoli ne smeš,« pravi sam zase. »Tako kot se železo kali na vročem ognju, da postane močnejše, je mene dodobra prekalila

in okrepila prav nesreča. Dano mi je bilo, da sta se ojačala tako moj duh kot telo. Življenja se je treba kljub omejitvam, tudi

najtežjim, veseliti, ker je dragoceno. Je pa res, da sam to zmoreš bistveno težje, kot če ti daje moč družina, ki je s tabo.«


Velenje, 27. november 2017



Ob vsem ostalem sem bil vse življenje predan in povezan z umetnostjo, z risanjem in kiparjenjem. V zadnjih letih sta me prevzela glina in les. Po nesreči pred dvema letoma in pol poskušam živeti kar se da ustvarjalno, a drugače, tudi s čopičem v ustih.

Pogosto so moj motiv drevesa, ker tako kot jaz živijo povsem na mestu, a vseeno neprestano rastejo. Kljub skrajšanim vejam se je z družino ob strani moč upirati dežju in nevihtam ter slaviti življenje. Še vedno lahko zapiše sončne slike. 

Vesel bom, če boste ob kozarčku rujnega in kakšnem presenečenju z menoj in vsemi mojimi.

Franci Avberšek