Stalna zbirka slovenskega premogovništva v zunanjem delu muzeja

V zunanjem delu Muzeja premogovništva Slovenije želimo obiskovalcem s sprehodom po desetih tematskih sklopih podati bolj natančno podobo razvoja slovenskega premogovništva. Ta nas najprej pripelje do podatkov o nastajanju različnih vrst premoga in njegovi uporabi od prvih začetkov na Kitajskem pred 3000 leti, do prvih omemb premoga iz 17. stoletja pri nas, ko so premog pod imenom zmajeva kri »sanguis draco« uporabljali lekarnarji za zdravljenje bolne živine. Sistematičnejša iskanja premoga pri nas so se začela v 18. stoletju, v 19. stoletju pa se je slovensko premogovništvo močno razmahnilo zaradi uvajanja parnih strojev in gradnje železnic. V 20. stoletju je slovenska proizvodnja premoga v okviru novo nastale države Jugoslavije ves čas zavzemala pomembno mesto v celotni jugoslovanski proizvodnji premoga, saj so v Sloveniji izkopali vsaj okrog 40 odstotkov celotne jugoslovanske proizvodnje. Proizvodnja je leta 1943 prvič presegla 2 milijona ton, leta 1954 so nakopali 3 milijone ton premoga, leta 1969 pa 4 milijone ton. Od tedaj so do konca 20. stoletja večino slovenskih premogovnikov zaprli, proizvodnja pa je stagnirala oziroma upadala in konec 20. stoletja dosegla 4,6 milijona ton (od tega v Velenju 3,8 milijona ton – danes okrog 4 milijone ton).

Naslednje teme prikazujejo tehnični razvoj pridobivanja premoga od 18. stoletja dalje; najprej odkrivanje premoga na izdankih in globinska vrtanja, razvoj jamomerstva ter natančen pregled uvajanja različnih transportnih in odkopnih strojev in naprav v slovenske premogovnike. Prikazan je tudi razvoj osebnih zaščitnih sredstev (čelade, posebni čevlji, delovne obleke ipd.), razvoj bolnišnic ob premogovnikih, organizirane jamske reševalne službe, ki so bile opremljene že od začetka 20. stoletja dalje s sodobnimi izolacijskimi reševalnimi aparati ipd. Proizvodnja premoga je bila tesno povezana tudi z razvojem zračenja jamskih prostorov, transportnih sredstev ter uporabe smodnika in drugih razstreliv za potrebe rudarstva od sredine 19. stoletja dalje.

Posebej zanimivo so prikazane teme iz življenja premogarjev: njihove šege in običaji, razvoj rudarske noše – uniforme in življenje rudarjev v njihovih prebivališčih (rudarskih  kolonijah), v katerih je živela večina premogarjev. Prve skromne kolonijske hiše so imele skupno kuhinjo za dve ali štiri premogarske družine ter le eno sobo. Kasnejše kolonijske hiše pa so zagotavljale vsaki družini kuhinjo in vsaj eno sobo. Rekonstrukcija takega premogarskega stanovanja, ki je iz časa okrog leta 1930, je predstavljena tudi v tem delu muzeja. Večina opreme je bila nekdaj last znane premogarske družine Stropnikovih in je stala vse do leta 1954 v skromni rudarski hišici sredi polja, ki ga danes prekriva škalsko jezero, ki ga vidimo skozi okno stanovanja.