Dan rudarjev
Slovenski rudarji praznujejo svoj praznik 3. julija, v spomin na petdnevno gladovno stavko, ki so jo 3. julija 1934 začeli zasavski rudarji. Od leta 1961, ko je v Velenju v tedanji industrijski rudarski šoli končala šolanje prva generacija učencev, praznujejo velenjski rudarji svoj stanovski praznik s tradicionalnim skokom čez kožo mladih rudarjev.
Skok čez kožo
Skok čez kožo izvira iz 16. stoletja, ko so v čeških in slovaških rudnikih uvedli svečano sprejemanje novincev. Bolj ali manj po starih običajih ga ohranjajo ponekod v Evropi (Avstrija, Češka), v Sloveniji pa na Naravoslovnotehniški fakulteti ob sprejemu diplomantov montanistike in geotehnologije v rudarski stan in v Velenju.
Osnova običaja je bila včasih in je še danes sprejem novincev med stare rudarje. Po prvotnem običaju so novinci morali preskočiti rudniški jašek. Ko so odprtine jaškov postale preširoke, je skok čez jašek zamenjal skok čez kožo. Koža je kos telečjega usnja z jermenom in pasovi, ki ga je imel rudar pripasanega tako, da mu je pokrival zadnjo plat. Po drčah se je na njem spuščal v jamske prostore, varoval ga je pred vlago.
Danes pridejo novinci, oblečeni v rudarske uniforme, na sprejem v gosjem redu kot spomin na ozke jamske hodnike. Skok opravijo tako, da stopijo na sode, pred katerim dva starejša člana skupnosti držita kožo, povedo svoje generalije in geslo, odgovorijo na morebitna vprašanja vodje ceremoniala, izpijejo vrček piva in skočijo s soda k svojemu botru. Novinec dobi s skokom čez kožo svojega botra, zaščitnika, ki mu svetuje pri delu in v življenjskih stiskah.
Ko vsi novinci opravijo skok, dajo svečano zaobljubo, da bodo pošteno opravljali svoj poklic in spoštovali tradicije stanu. Mlajši generaciji šolajočih rudarjev predajo ključ in svetilko, nato izpijejo vrčke s pivom in vzkliknejo: “Naj živi nam večno, naš rudarski Srečno!”
“Srečno” in dobrodošlico v rudarskem stanu jim s krepkim stiskom roke zaželijo starejši rudarji, ki jih tako sprejmejo medse. Uradni del sprejema novincev je tako sklenjen, začne se veselo druženje, ki ga starejši izrabijo predvsem za obujanje spominov.
Neomajna vera v medsebojno pomoč je med rudarji vir moči za premagovanje strahu pred skrivnostnimi silami podzemlja in vez, ki daje poklicu poseben čar. Rudarski pozdrav je “SREČNO” in, če kje, je potrebna sreča v rudarstvu. Sreča, da rudo najdeš, in sreča, da se zdrav vrneš iz jame.
Gesla ob rudarskem prazniku
Geslo novinca:
Praznik danes jaz slavim,
med vas, rudarje, si želim,
dober rudar bi rad postal,
zato izpil bom čašo to,
da lažje bo čez kožo šlo.
Že sedeminštirideset let se s tega soda skače,
novinci, danes za mano pogumno skočite
in tradicijo našo obdržite,
prekiniti je ne dovolite.
Zelenci,
glejte, da v rinah bo enakomerno šumelo
in da v porodnišnicah bodo imeli delo,
Sicer se prenova procesov
v vaših posteljah in deloviščih lahko zgodi.
Zdaj pa veselo na delo.
Pan, vitel, Becorit in SCHARF
je za transport zgodovina naša,
novinci vam pa naj bo vodilo,
da kot za SHARFOM,
tudi za vami se bo kadilo.
Fantje, veliko let minulo je,
ko čez tole kožo jaz sem skočil.
Veselja čas je takrat napočil.
Še večkrat sem čez kožo skakal,
nekaj sem nekje namakal.
Ko pa sem preveč namočil,
je čas vika in krika napočil.
Fantje, za mano in SREČNO!
Danes, v uniformah, je prešerno, slavnostno, veselo,
pa vendar vsakdanje drugačno je knapovo delo.
Zakolne, ko znoj mu zaliva umazano čelo,
a ob dovtipih in šalah prijat’ljev je vedno veselo.
V temi jame s premogom obdan,
misli mu k svojim bežijo vsak dan.
Založi in žveči, izpljune svoj čik,
zame, to rudarja je lik!
…