Iz zgodovine Muzeja premogovništva Slovenije
3. novembra 1957 je bila v Velenju na pobudo velenjske podružnice Društva rudarskih in metalurških inženirjev in tehnikov slovesno podpisana ustanovna listina Muzeja slovenskih premogovnikov. Namen ustanovitve muzeja je bilo ohraniti premogarsko dediščino, ki ji je grozilo, da bo pozabljena in uničena. Za sedež novonastalega muzeja je bil izbran Velenjski grad, ki je še danes sedež Muzeja Velenje.
Največja sprememba, ki jo je muzej doživel v devetdesetih letih 20. stoletja, je bila selitev premogovniške razstave leta 1999 na novo lokacijo – v Muzej premogovništva Slovenije. Vodstvo Premogovnika Velenje je že nekaj let prej podalo pobudo za postavitev novega muzeja v prostore Starega jaška oziroma Jaška Škale, ki so jih prenovili. Ob postavitvi razstave so se na novo lokacijo preselili tudi vsi muzejski predmeti, ki jih je muzej od ustanovitve leta 1957 zbiral na temo premogovništva vseh slovenskih premogovnikov.
Velik del bogate premogarske dediščine je bil, žal, uničen v požaru, ki je leta 2012 zajel podzemni del muzeja. Ta je bil po požaru ponovno saniran, obnovljen in nadgrajen z dodatnimi scenami, ki so za obiskovalce še zanimivejše. Kljub postavitvi novih scen in novih vsebin je ohranjena pristnost jamskega prostora skozi zgodovinska obdobja, hkrati pa je vgrajena novejša avdiovizualna tehnologija.
Muzej je bil ustanovljen z namenom ohranjanja in predstavljanja bogate dediščine slovenskega premogovništva, zlasti razvoja velenjskega lignitnega bazena. Nastal je z urejanjem opuščenih jamskih prostorov Premogovnika Velenje, ki so bili postopno preoblikovani v edinstven podzemni muzejski kompleks.
Danes muzej obiskovalcem ponuja avtentičen vpogled v življenje in delo rudarjev ter poudarja pomembno vlogo premoga pri industrializaciji in razvoju Šaleške doline.
Iz zgodovine Premogovnika Velenje
Velenjski premogovnik deluje na največjem slovenskem nahajališču premoga in na eni najdebelejših znanih plasti premoga na svetu. V lignitnih plasteh, debelih več kot 160 metrov, je bilo doslej odkopanega več kot 268 milijonov ton lignita.
Prve omembe nahajališč premoga v Šaleški dolini segajo v 18. stoletje. Prva raziskovalna vrtanja so bila izvedena leta 1875, prvo jamsko odpiranje pa je sledilo leta 1887.
Ključno vlogo pri odkritju nahajališča velenjskega lignita je imel Franc Mages, ki je kot pionir raziskovanja premoga v Šaleški dolini 11. aprila 1875 odkril glavni lignitni sloj. Ta mejnik štejemo tudi kot »rojstno leto« Premogovnika Velenje. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in slabega zdravstvenega stanja Mages razvoja ni mogel nadaljevati v večjem obsegu, zato je leta 1885 svojo premogovno posest v Šaleški dolini prodal Danielu pl. Lappu. Lapp je dosegel pomemben razvojni preobrat, saj je bil prvi, ki mu je po Magesovem odkritju glavnega lignitnega sloja zares uspelo pridobivati omembe vredne količine lignita.
Daniel pl. Lapp je svojo poklicno pot začel kot uspešen graditelj železnic in predorov. Skupaj z bratoma je dosegel mednarodno priznane rezultate, vrhunec njihovega delovanja pa je predstavljala gradnja predora na arlberški železniški progi. Po teh uspehih se je preusmeril v premogovništvo, saj je v hitro rastoči industriji in razvoju železniškega prometa prepoznal veliko gospodarsko priložnost.
Lapp je Magesove pionirske začetke nadgradil z dodatnimi raziskavami, uvedbo redne proizvodnje ter ambicioznimi infrastrukturnimi in energetskimi načrti. Čeprav velenjski premogovnik v času njegovega življenja še ni dosegel pričakovanega gospodarskega uspeha, sta prav delo Franca Magesa in vizija Daniela pl. Lappa dolgoročno odločilno zaznamovala razvoj premogovništva v Šaleški dolini ter njen širši gospodarski razvoj.
Velenje okoli leta 1928, v ozadju rudnik s prvo Elektrarno Velenje
Prvi jašek Kronprinz Rudolf–Schacht oz. »Jašek prestolonaslednika Rudolfa«
je deloval med letoma 1887 in 1893.
Velenjski rudarji so v času po odprtju prvega jaška Kronprinz Rudolf–Schacht oz. »Jašek prestolonaslednika Rudolfa«, ki je deloval med letoma 1887 in 1893, kljub zgolj ročnemu delu, uspešno večali proizvodnjo, k čemur je pripomogla tudi nova železniška proga med Celjem in Velenjem, ki je bila odprta leta 1891. Ta je omogočila nadaljnjo povezavo Velenja z glavnim železniškim omrežjem Avstro-Ogrske in pomembno pospešila razvoj premogovništva ter industrije v Šaleški dolini.
Že leta 1905 je bila v bližini premogovnika zgrajena prva termoelektrarna, ki je delovala na osnovi lignita. Pridobivanje premoga v Šaleški dolini je doživelo največji razmah po 2. svetovni vojni, ko so potrebe po premogu skokovito narasle.
Količine izkopanega premoga so naraščale do sredine 90. let 20. stoletja. Velenjski premogovnik je zagotavljal kar tri četrtine vsega slovenskega premoga. Moderna mehanizacija in lastna odkopna metoda sta bili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja komaj dovolj za pokritje vseh potreb po premogu. Lakota tedanje države po energiji je povzročila, da so v velenjskem premogovniku sredi 80. let dosegli vrhunec količin odkopanega premoga na leto, to je bilo 5 milijonov ton premoga.
Danes je celotna količina odkopanega velenjskega lignita uporabljena za delovanje Termoelektrarne Šoštanj, ki iz lignita proizvaja električno in toplotno energijo.
Vpliv Premogovnika je čutiti tudi danes. Podjetje podpira in spodbuja dejavnosti na športnem, kulturnem, izobraževalnem idr. področjih. Na nekdaj poškodovanih površinah zaradi rudarjenja so nastale zelene rekreacijske površine in sodobna turistično-rekreacijska območja, ki danes predstavljajo pomemben prostor za oddih, šport in druženje ljudi. Na območju Velenjskega jezera je zgledno urejena Velenjska plaža, VISTA Park z razgledom, Kamp Velenje, počitniško naselje Kunta Kinte in drugi turistični objekti, ki jih kot celoto turistične ponudbe ob jezeru in v Šaleški dolini razvija Zavod za turizem Šaleške doline.
