Ligijev salon Muzeja premogovništva Slovenije skoraj 200 metrov pod zemljo je v četrtek, 6. junija 2013, gostil pesnika, pisatelja in dramatika, sicer domačina, Petra Rezmana, ki je s knapovskim okoljem v precejšnji meri še vedno prežet – vsaj preko svojega pisateljskega ustvarjanja. Ideje za veliko večino njegovih knjig so namreč nastajale prav v rovih pod starim jaškom Škale, saj je bil nekoč Rezman tudi sam zaposlen v tedanjem Rudniku lignita Velenje, sedanjem Premogovniku Velenje.
Rezman je postal širšemu občinstvu znan z zbirko kratke proze Skok iz kože, za katero je dobil nagrado Dnevnikova fabula leta 2009. Njegova pisateljska pot pa se je začela precej prej, z zbirko Pesmi iz premoga. Njegov opus je zelo zajeten, obsega pa vse literarne zvrsti, različne slogovne prijeme in tematike. Za knjigo Zahod jame, o kateri bo danes tekla beseda, je nominiran za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman leta.
Pripovedovalec romana je zdaj že upokojeni velenjski rudar Ivan, ki bi marsikaj od svojega življenja pod zemljo rad pozabil, še najraje rudniško nesrečo, v kateri je umrl njegov najboljši prijatelj Lojze. Ko ga obišče Lojzetov sin Denis, ki očeta ni poznal, saj je umrl pred njegovim rojstvom, se začne preteklost vračati. Izkaže se, da na preprosto Denisovo vprašanje, kako je umrl njegov oče, ni enoznačnega odgovora. Da bi Denis razumel očetovo smrt, mora razumeti tudi jamo, njeno temo, požrešnost, pa tudi tovariško toplino in domačnost, vedno sodobnejšo tehniko, nenehno vrtenje trakov, razumeti mora očeta v različnih obdobjih in vlogah ... Ivanova pripoved niha med podzemljem in površjem, temo in svetlobo, ljubeznijo in smrtjo. Rezman v roman vključi še lik Denisove matere Mete, med njo in Ivanom pa se razvije prijazno, nato pa vse bolj ljubezensko dopisovanje po elektronski pošti. (Jelka Ciglenečki v spremni besedi)
Motiv, ki se vedno znova ponavlja v Rezmanovih delih, je rudnik, šaht, v katerem je delal tudi sam. Knapovščina se mu je zalezla v kožo, še vedno ga vleče v podzemlje. Kot je zapisano v spremni besedi k tvoji knjigi »Jama, globina namreč ne jemlje samo teles ljudi, zasužnji tudi njihove duše; tudi kadar so na svetlem, so še vedno v jami.«
Zelo natančno je popisal tudi knapovske navade, ki jih je začinil s tipičnim žargonom, posebno govorico, značilno za knapovsko okolje.
Kot protiutež avtentičnemu prostoru nekdaj delujočih rovov pod Starim šahtom sta s svojo plesno-glasbeno predstavo navdušili plesalki Plesnega studia N iz Velenja Lucija in Polona Boruta, ki sta se na začetku predstavili v plesnih točkah Podzemno svetlikanje in Zahod jame.