Delo ter življenje rudarjev postaja vedno bolj
zanimiv motiv za različne ustvarjalce: fotografe, slikarje, pisatelje,
pesnike in tudi gledališčnike. Da je temu res tako, se nazorno kaže v
Muzeju Premogovništva Slovenije v Velenju, kjer slikar Milan Razboršek
razstavlja rudarske zgodbe v enaindvajsetih slikah z naslovom "EX KNAP".
V Premogovniku Velenje smo kot družbeno odgovorno podjetje, ki je
tesno prepleteno z okoljem, v katerem deluje, in tudi s celotno
Slovenijo, navdušeni, da tudi umetniki opazijo delo rudarjev ter ga na
različne načine umetniško upodabljajo. Na otvoritvi Razborškove
razstave, ki je potekala 16. februarja 2011, je prisotne v imenu
Premogovnika Velenje pozdravil Boris Potrč, vodja Izobraževalnega
centra, ki je med drugim povedal: »Vedno željno pričakujemo razstave, ki
jih pripravijo v Muzeju Premogovništva Slovenije v Velenju. Tokratne
razstave likovnih del smo zaradi rudarske tematike še posebej veseli. Ob
pogledu na ta čudovita dela postane človek kar malo razbremenjen, ob
zavedanju, da je delo rudarjev zelo zahtevno in poteka v posebnih
pogojih.« Na električni kitari se je predstavil nekdanji »knap« in še
vedno sodelavec v naši Skupini PV Franjo Jurovič.
O umetnikovem delu
je likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe povedala: »Slikar Milan
Razboršek je s ciklom zgodb v enaindvajsetih slikah ustvaril enega
vidnejših pomnikov 'knapovščini' v svojem zagorskem kraju, saj ga je
naslikal vešče in premišljeno kot celoto, hkrati pa vsaka izrisana in
kolorirana podoba deluje kot samostojno likovno delo, kot izrisan
knapovski dnevnik.«
V Muzeju premogovništva Slovenije v Velenju si lahko razstavo slikarja Milana Razborška ogledate do vključno 24. marca 2011.
Zgodba v enaindvajsetih slikah
Že ob izumu fotografije se je dvomilo o preživelosti realističnega
slikarstva in mimetičnega v umetnosti, kasneje se je govorilo tudi o
tem, da je predvsem hiperrealizem tekmovanje slikarstva s tehniko
fotografskega aparata, hkrati pa tudi nasprotovanje modernističnim
intelektualcem. Problemov sodobnega slikarstva danes ne rešujemo le z
odmikom v abstraktno slikarstvo ali postavljanjem po robu nerazrešenosti
tradicionalnega in sodobnega pojmovanja figuralike v umetnosti. Tako
poenostavljena pot včasih vodi do nasprotujočih si in dvomljivih rešitev
tistih, ki iščejo tudi smisel figuralnih smeri v sodobni umetnosti. Za
slikarstvo Milana Razborška lahko rečemo, da površinska plast zaradi
navezanosti na objektivni svet in na mimetična označevalna načela
dopušča, da povedano in ilustrirano razbiramo neposredno, vendar ob tem
slikar v tem svojem ciklu razkriva tudi nedvoumno subjektivno sporočilo:
gre za dokumentarni zapis o življenju rudarja, njegov socialni status
in industrijsko okolje ter urbani svet, v katerem se knap, slikarjev
glavni junak, giblje in živi.
Postavljanje razstave v ozračje, iz
katerega bistvo tematike enaindvajsetih slik Milana Razborška izhaja,
zahteva precej tankočutnosti. Kontekst prostora ne sme spreminjati
vsebine predstavljenih del, ki se nanašajo na rudarje, katerih duh
prežema zgodovinskost tega prostora, prav tako pa narava likovnih del ne
sme motiti občutij, ki jih nudi zdaj prenovljen in sodobno urejen, a še
vedno rudarjem posvečen prostor. Razborškova razstava slikarskega cikla
z naslovom EX KNAP se tako vsebinsko kot likovno prilega ozračju
razstavam namenjenega prebeljenega prostora. Potem ko pridemo v
velenjski Muzej premogovništva Slovenije skozi visoko obokano Črno
garderobo mimo kopalnice in vhoda v zgodovinsko razstavljeno Rudarsko
stanovanje, se znajdemo v prostoru nekdanje Bele garderobe, zdaj
preurejene ter tehnično in sodobno namenjene razstavam, večinoma vezanim
na avtohtono okolje. Čeprav je avtor cikel zaključil že pred dvema
letoma, dajejo zaporedno razvrščene slike vtis, da so nastale namenoma
za ta prostor, celo več, da so namenjene vsem rudarjem in njihovemu
vsakdanu v kateremkoli rudniku. Še toliko bolj, ker je nad razstavnim
prostorom sistematično in pregledno predstavljena tudi razstava z
naslovom Zgodovina premogovništva.
Pred dvema letoma nastali cikel
enaindvajsetih slik, ki predstavljajo dan povprečnega rudarskega
življenja, je nastal kot pomnik zagorskim rudarjem, ki so zaznamovali
več kot 250-letno zgodovino Zagorja ob Savi. Takrat, ko so dokončno
zaprli premogovnik, je na pobudo direktorja družbe Tevel Iztoka Živka,
ki tudi sam izhaja iz rudarske družine, pričel nastajati cikel slik
rudarjevega vsakdana kot spomin na nekdanji način življenja v kraju. V
sliki in besedi se pred nami odvije skorajda film o rudarskem šihtu, na
trenutke trpek, kot je znalo biti trpko knapovsko življenje, a tudi
izrazito vesel in humoren, kakršni so znali biti samo knapi. Na vseh
slikah nastopa isti junak, pravzaprav gre za dnevniški zapis njegovega
življenja, ne le enega dne.
Enako sozvočje z duhom okolja je navzoče
tako v skoraj naturalističnih podobah kot tudi v šaljivo in humorno,
mestoma celo groteskno zasnovanih kompozicijah. Gre namreč za
poenostavljene ali nanovo interpretirane detajle, s katerimi slikar
ohranja spomin na tiste, z današnje perspektive skoraj romantične čase, v
resnici pa težke in trde z vsem, kar prinaša vsakodnevno življenje.
Težko jutranje vstajanje po kratki noči; utrujen in sključen rudar pri
mizi, kamor mu žena prinaša zajtrk, in brlivka sredi kuhinje; ženin
pozdrav ob odhodu na delo in pogled na luno iz vhodnih vrat; staro
razmajano kolo, s katerim rudar hiti v rudnik – še vedno luna na nebu;
vestno izslikana hiša in rudar na kolesu, ki je že pozen za 'šiht';
rudar, ki ima vseeno še čas za cigareto pred začetkom dela; pogled na
rudniške številke, po katerih se vidi ali je rudar v jami ali ne; še
kozarček; in na delo; v dvigalu pred spustom v rove; vrtanje in žareče
rumena svetloba; rudar, zadovoljen s kvaliteto premoga, v centru
uokvirjene kompozicije; še en kompozicijsko razgiban prizor ob delu;
počitek in malica, realistična figura s skicoznim ozadjem; rudar s
svetilko, ki je njegova večna spremljevalka v jami, in Berkmandeljc; na
rudarskem stranišču, na 'kibli', kar je neizbežen motiv, če cikel slik
dokumentira cel rudarjev dan; za rudarskim vozičkom v jašku; v kopalnici
med množico do nerazpoznavnosti zabrisanih teles in obrazov; v gostilni
s prijatelji; spet na kolesu in spet utrujen, tokrat od težkega
celodnevnega dela, daleč nekje v ozadju hiše; končno doma, a glej, žena
ni sama v postelji … Vsaka podoba zase je slika, ki ima svoje lastne
likovne zakone in je vsebinsko sama sebi zadostna, cel ciklus pa je
edinstven prav zato, ker vseh enaindvajset slik govori eno samo zgodbo
kot v stripu, sličico za sličico, risbo za risbo.
Tatjana Pregl Kobe
MILAN RAZBORŠEK
Milan Razboršek je bil rojen leta 1959 v Trbovljah. Je absolvent
Visoke šole za risanje in slikanje. Po končanem študiju na Ekonomski
fakulteti v Ljubljani je obiskoval tečaje risanja in slikanja na
Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in pozneje začel študij na
Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani.
Živi in ustvarja na
Izlakah, zaposlen je kot strokovni sodelavec Galerije Medija v Zagorju.
Milan Razboršek je sodeloval na več skupinskih razstavah in šestih
samostojnih, je udeleženec Slikarske kolonije Izlake – Zagorje, kolonije
Primož Trubar Moravske Toplice in večkratni udeleženec Ex tempore na
Kumu.
Likovni kritik Milan Pirker je o slikarstvu Milana Razborška
zapisal, da je ob pogledu na njegova dela prva asociacija bližnje
sosedstvo z akademskim slikarjem Nikolajem Beerom, ki je bil od vsega
začetka njegov mentor, ocenjevalec in selektor likovnih del. Ko je
primerjal dvojico Razboršek-Beer, se je spomnil še enega podobnega
dvojca, in sicer Hočevar-Hoči in Rijavec v šestdesetih letih v
Trbovljah. Tudi v tem primeru je bil Rijavec starejši in izkušenejši
umetnik, pa se je Hočevar kljub temu osamosvojil in postal prepoznaven
umetnik. Razlika med Razborškom in Beerom se je izkristalizirala že z
Razborškovim ciklom Zasavske vedute, s ciklom Ex knap pa to postaja še
bolj očitno.
Samostojne razstave
1. GALERIJA HOTELA RADIN – 1995
2. GALERIJA EROS – LJUBLJANSKI NEBOTIČNIK – 1996
3. GALERIJA DD TRBOVLJE – 2000
4. AVLA SEJNE SOBE FIRME EVJELEKTROPROM – 2004
5. GALERIJA DD HRASTNIK – 2008
6. GALERIJA MEDIJA ZAGORJE – 2009