Delavčeve pesmi o premogu

/Anton Aškerc/

Globočje in globočje, dol v prepad …
Bojiš-li vožnje se pod zemljo čudne,
ko peljal bi v vodnjak se, bratec moj?
Kaj, če utrga se železna vrv?
In vse to pade z viška zdaj tja dol
globoko več sto metrov … Ni to šala!
Otročje misli in otročji strah!
Kaj ne, tovariš? Kdor se rad boji,
pod zemljo ta ne hodi kruha iskat …

Na dnu. Na vse strani gredo hodniki
ko rovi krtovi. In delavci
ko krti črni se razhajamo.
temnejša in tesnejša pot čimbolj.

Soparno je in dihaš tukaj težko.
Vročina raste … Bližamo se peklu?
Da, pekel tu je nekaternikom;
hudo se pokorijo v njem za greh,
da hočejo živeti in pa jesti …

Brlijo lučke blede v zagati,
ko vešče po močvirju ti migljajo …
V polmraku pa se gnetejo možje
do pasa nagi, mladi, žilavi;
in kopljejo in izkopavajo
in ga vzdigavajo iz temnih jam –
zaklad podzemski, »črni diamant« …

Kdaj pač si zelenelo, drevje ti,
In kdaj cvetelo – kdo nam to pove?
In kdo vi vedel zdaj imena tebi?
A isto sonce, kakor naše dni,
prav isto sonce grelo ti je debla,

in isto sonce ti poljubovalo
košate glave, vrhe bujnorasle;
in isto sonce barvalo ti listje
in naše sonce barvalo ti sad …
A v senci tvoji hladne tiste dni
Počival ni še delavec od truda;
ob deblu tvojem slonel ni pastir,
da piskal bi na piščal tenko svojo;
na klopi pod zelenoj strehoj tvojoj
sedelo ni zamišljeno še dekle
in pelo pesem o ljubezni mladi.
Pod teboj človek ni še mislil misli
velikih, mučnih svojih in globokih;
uganke bitja večne ni rešaval …
A človek tudi ni moril človeka …
Pač mnog vihar drevil je preko tebe,
divjal ob tebi, lamal veje tvoje …
In vekov je pokopal te vihar!
Globoko v zemlji zdaj leže ti debla
po grobih skritih, tisoč let,
okamenele, puste mumije,
telesa brez življenja in krvi,
ko kralji slavni v piramidah starih …

In dalje krti rijejo pod zemljoj
in mečejo krtine velikanske
iz globočine kvišku dan na dan.
Zamazana in črna so jim lica
in s čela teče znoj jim curkoma …
Zamolkel slišiš včasi govor vmes,
tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dvotip …
Oglaša se iz dalje dinamit …
A pesem glasna ne odmeva tod …
Svetilke blede svetijo pri delu –
drugod je tema, tema kakor v grobu.
Tam gori pa na vrhu sije sonce,
v svetlobe morju koplje se priroda;

in trava, žito zeleni in drevje;
in rože pisane cveto po vrtih.
In človek trudi, peha se za kruhom;
A peha se in trudi v žarkih sončnih …

Naprej, naprej! … Utrujeni in lasčni
odhajajo iz jam premogarji,
potrti ko jetniki, bledih lic …
Molče koraka truma jih po cesti;
pomičejo ko senčne se prikazni.
In sonce samo njihovim očem,
navajenim podzemskega mraku,
presvetlo sije že in prebleščeče …
Kaj mar jim sonce in kaj mar jim dan!
Za kruhom svojim mora siromak –
svetloba, užitek, ah, to je za druge! …
Le idite! Že čaka vas obed.
Pod njim se miza sicer ne šibi,
ne bo predolgo se muditi treba …
Le idite krepčat se in počivat
za novi težki trud! …
Naprej, naprej!
In jama spet požira nove čete
Spočitih mož v prepad svoj nenasitni.
In ista pesem dna za dnevom …
Stojte!
Počasi, vi premogarji predrzni!
Pod zemljoj spava demon silen skrit.
Gorje, če ga z razgrajanjem vzbudite!
On gospodar bogastev je podzemskih
in on lastnik premoga samega.
Gorje, če se vzbudi! Osvetli se,
če vas zasači, vas razbojnike,
če najde vas tatove tihotapske,
ki prišli ste zaklade mu jemat!
Kako jih čuval vele je neštete!

On sam je vedel zanje, nihče drug.
On sam jih gledal je, on sam zaklepal,
on sam s ponosom se jih veselil …
In zdaj priplazi človek se do njih,
ta zvita stvar, prekanjena in zlobna!
In z lakomnimi gleda jih očmi,
z umazanimi grabi jih rokami
in vlači jih na svetlo te zaklade!
Gorje, če se predrami skopi škrat!
Vžge vse pline svoje smrtonosne,
ki hrani jih pripravljene za vas;
To bode blisk in grom, potres pod zemljoj!
In v pekel vam goreč pričara jamo
in v hipu vas pobije jezni duh …

In tisti dan bo žalosten in grozen …
In iz prepada temnega na vrh,
Kjer sije sonce, kjer življenje utriplje,
gor, gor vas spravijo tovariši,
mrliče, ki vas težko bo spoznati,
vas stokajoče v bolečinah strašnih,
umirajoče mučenike dela …

In pride večer preturoben, bridek …
Gorele bob bakle mnogobrojne
in v mrak bo svetil njih krvavi žar ..
Po cesti vil se bo sprevod bode dolg …
Pri krsti krsta črna … »Miserere« …
Zastava delavska, zavita v flor,
vodila vas bo k večnemu pokoju
pod zemljo spet .. Zvonovi bodo peli
tako otožno, da bi jokal kamen …
Ah, kaj porečejo pač žene vaše?
In deca vaša kaj poreče takrat?