Sinko sprašuje očeta – rudarja
/Ivo Stropnik/
Sin:
Očka, ko tam spodaj živiš,
ali se nič ne bojiš,
da premog te zasuje?
Oče:
Bojim se že, moj sine,
a ko prideš v rov,
strah pred nesrečo izgine.
postaneš krt,
z nikomer sprt –
vsakogar moraš imeti rad,
saj rudar rudarju postane brat.
Sin:
Povej očka, ali je težko delo rudarja,
kako se iz rova v rov seliš,
ali je res tako trnova pot do denarja,
ki ga petnajstega v mesecu dobiš!
Oče:
Sinko, veš, kako ptiči živijo,
poleti so tukaj, v pozni se jeseni selijo,
grejo na jug,
a rudarji pod zemljo vedno vlečemo svoj plug
– poleti in pozimi.
Osem ur na dan, to je naš šiht,
pet, šest šihtov na teden,
in štirje tedni v mesecu,
to je naš kruh – petnajstega.
Rov je rovu enak,
povsod trdo delo, kruh grenak.
Le takrat ostane za rovom spomin,
ko komu od naših je tam zrasel pelin.
Koliko znoja je že precedila žila nespeča,
koliko pridnih čebel je zasula
iz majhnega roja – nesreča …
Veš, očka, ponosen sem nate,
ponosen zato, ker v trpljenju živiš.
Tudi jaz, ko odrastem, postanem rudar.