Drejčnik Andrej govori
/Mile Klopčič/
Zamahnil se s krampom Drejčnik Andrej,
z rokó je prgišče premoga zajel,
pokleknil na tla, se sklonil nad dlan
in zaklel:
– Madona, kje vse sem te kôpal!
Začel sem v Trbovljah, smrkav otrok sredi otrok,
potem sem v Zagorju izkopal nov šaht
(v kisovškem rovu se tik pred menoj je porušil obok)
in prvič sem slišal v nabiti dvorani besede,
ki jih nikoli kasneje nisem pozabil –
s temi besedami moral sem zbežati kmalu na Nemško,
tam sem si v Forbachu nogo pohabil,
v Sankt Avoldu sem enga sina pokopal,
drugega rudnik je v Spittlu zmečkal,
po essenskih cehah sem se s stavkokazi pretepal,
v Lensu mi plin je ves gobec ožgal,
na Holandskem so me lastni rojaki izdali –
prekleto, prekleto!
Vstal je Drejčnik Andrej in je znova zamahnil,
s krampom je skalo na dvoje preklal,
se sklonil globoko nad njo
in dejal:
– Zdaj kopljem spet tebe, ti premog domače zemlje,
ti črni kamen, povsod na vsem svetu enak!
Z vsakim opornikom, ki ga postavim,
se za spoznanje hrbet ukrivi,
z vsakim odkopom, ki ga izpraznim,
stara se mržnja mi v prsih krepi,
z vsakim dnem, ki ga v tmi pregaram,
bliže je čas, ki bo dober in nov,
da ne bom z mržnjo te kopal in klel,
da bom z nasmehom šel skoz rov,
da bom vesel svoje žuljave, težke roke,
da boš res premog naše, naše zemljé,
da bo življenje res vredno življenja
in zgrabimo staro življenje za vrat –
saj vendar mora, mora priti – ni hudič!