V verovanju v vsemogočnost priprošnje svetnice je naš narod - kakor mnogi drugi evropski narodi - uvrstil sv. Barbaro v skupino štirinajstih pomočnikov v sili in se ji priporoča zlasti za srečno zadnjo uro.
Tudi rudarji, ki so pod zemljo v stalni nevarnosti, so si jo izbrali za svojo zavetnico. Celo nekatera prosvetna društva naših rudarjev v Westfaliji, na Nizozemskem in v Belgiji, so se poimenovala po tej svetnici.
Za svojo zavetnico so jo izbrali tudi vojaki, zlasti topničarji, minerji, zidarji, ranjenci in vsi, ki jim pretijo stalne nevarnosti in smrt; zanimivo, tudi tatovi.
Našemu ljudstvu je znana po številnih upodobitvah, ki jo kažejo s stolpom, kelihom in hostijo, večkrat tudi v družbi s sveto Katarino in s sv. Marjeto. Spomin nanjo je ohranjen v ljudskih pesmih iz vseh slovenskih pokrajin. Tudi legenda je našla svoj odmev na slovenskih tleh, kjer jo je ljudska domišljija naredila še posebej svojstveno.
Po izročilu je Barbara živela v Nikomediji v Mali Aziji, za krščanstvo pa jo je pridobil znameniti krščanski učitelj Origen. Bila je hči poganskega kralja Dioskurja, ki je živel v drugi polovici tretjega stoletja. Zaradi izredne telesne lepote je oče Barbaro zaprl v stolp. Na njegovo željo bi se morala poročiti s kraljevičem Fabricijem, verovati v poganske bogove in jim darovati. To je odklonila. Zato so jo vrgli v ječo in jo mučili. Obsojena je bila na smrt in njen lastni oče ji je z mečem odsekal glavo. Takoj po tem dejanju je njega ubila strela.
Stolp, s katerim upodabljajo svetnico, je simbol jetništva; kelih, ki je prav tako eden izmed simbolov sv. Barbare, pa pomeni okrepčilo in vir moči, ki ji jo je dajala njena trdna vera.
Legenda pravi, da je Barbara s čudeži mnoge preobrnila, umrla pa mučeniške smrti okoli 306, v času vlade Maksimina Dajada.