LIGI Pridruži se prijaznemu krtku Ligiju pri zabavnih in poučnih igricah v podzemnih rovih. Klikni in raziskuj!  

Klikni in raziskuj!

NASLOV

Muzej premogovništva Slovenije / Koroška cesta - Stari jašek / 3320 Velenje

DELOVNI ČAS:

OD TORKA DO SOBOTE 

9.00 - 16.30 

OBVEZNA PREDHODNA NAJAVA

Vstopnice: 21 eur odrasli, 19 eur upokojenci, 18 eur otroci (glej cenik)

gsm: 031 752 418

Pri nas je zmeraj lepo vreme.

RAZSTAVE / PRIREDITVE

Bela garderoba / Štirje avtorji na kosu premoga, avtorji Ivo Hans Avberšek, Miran Beškovnik, Aleksander Kavčnik, Stojan Špegel 

Črna garderoba: India Welcome / Dobrodošla Indija

Kopalnica: Hanibal Salvaro/ skulpture

Kopalnica / Jamomerske karte /ob izdaji knjige Premogovniška dejavnost in njen vpliv na površinsko območje Šaleške doline

Hodnik / Velenjske glinene ploščice / Herbarij  -  brezčasni zapis narave / Avtorica Kata Laštro

Razstavišče MINUS160 - 1 (jamski del muzeja): Stane Špegel - PODZEMNI NEZEMLJANI, skulpture

Muzejski park: ALEKSANDER KAVČNIK / PREMOGARJI, fotografska razstava /  stalna postavitev


Najavljamo:

Ligijev salon (jamski del muzeja):  Poetična podzemna proga - predstavitev novih avtorjev /








ZANIMIVOSTI

Kako se reče srečno v danskem jeziku? Odkrijte in se dokopajte do najglobjih zanimivosti rudarskega življenja. 

več >>

IŠČI

Išči

Jamska svetilka

Poleg kamerada je rudarjem v temnih prostorih podzemlja nujno potreben sopotnik zanesljiva  svetilka, ne glede na njeno izvedbo. Tako je svetilka kot rudarjeva zvesta spremljevalka postala tudi eden od  rudarskih simbolov.

Sprva so za osvetlitev uporabljali svetila na treske (čelešnike), svetleče ribe, nato leščerbe, oljenke (svetila na gosto olje), svetilke na svečo, bakle, karbidovke, svetilke na osnovi rešitve Hamprey Davyjeve svetilke iz leta 1816 – varnostne svetilke (svetilke s kovinsko mrežico, ki preprečuje širitev plamena zunaj svetilke), v zadnjem obdobju pa akumulatorske svetilke, od prvih svetilk, ki so jih nosili v rokah, nato obešene okrog vratu, naglavne svetilke z akumulatorjem na pasu, zdaj z baterijami kar v svetilki na čeladi. Vseskozi so izboljševali akumulatorje, s tem pa sta se manjšali tudi velikost in teža svetilk.

Devijeva prva jamska svetilka je uporabljala olje in ker še ni imela steklenega cilindra, je dajala zelo malo svetlobe. Znatno se je izboljšala svetloba, ko so začeli uporabljati cilindre. Prve svetilke so bile zaprte s svinčeno plombo. Svetilke z notranjim vžigalnikom in magnetnim zapiralom je konstruiral Nemec Wolf (firma Friemann & Wolf).

V slovenskih rudnikih so v 19. stoletju uporabljali svetilke z repičnim oljem, ki so jih imenovali repičnice. Nekatere svetilke so poleg svetlobe zagotavljale tudi funkcijo kontrole jamskega plina. Tako so metan in ogljikov dioksid v drugi polovici 19. stoletja ugotavljali z bencinskimi varnostnimi svetilkami, ki so jih v Angliji poznali že v začetku 19. stoletja. Kasneje so se pojavile še natančnejše Pillerjeve varnostne svetilke na alkohol.

Varnostne svetilke so v naših premogovnikih začeli uporabljali v začetku 20. stoletja. V Trbovljah so že leta 1893 povsem zamenjali oljne svetilke z varnostnimi Davyjevimi bencinskimi svetilkami. V Velenju so začeli postopoma uvajati varnostne svetilke po velikih rudarskih nesrečah januarja in februarja leta 1893, ko je v eksploziji metana življenje izgubilo 32 rudarjev. Že v  začetku 20. stoletja so pri nas začeli uporabljati tudi varnejše in boljše karbidne svetilke. Tudi električne svetilke so v slovenskih premogovnikih začeli uporabljati v prvih letih 20. stoletja. Prve električne akumulatorske svetilke so uvedli v Trbovljah, kjer so imeli že pred letom 1904 majhen dinamo, s katerim so polnili svetilke.

Žal so bile nekatere svetilke tudi vzrok rudarskih nesreč, predvsem tam, kjer ni bilo urejenega prezračevanja in so uporabljali neustrezne izvedbe svetilk.

Bencinske varnostne svetilke, ki jim v Zasavju rečejo ziherce, se med seboj razlikujejo po načinih vžiga, zapiranja (v jami se namreč niso smele odpirati) in po materialih, iz katerih so narejene.

V Idriji so bile do 1912 v rabi jamšarice ali ripsovke (rips – olje), imenovane tudi pušca, železne ali medeninaste, v obliki likalnika ali podkve. Po letu 1913 so uvedli karbidovke (10 ur gorenja z enkratnim polnjenjem 17 dag karbida). Po letu 1963 so bile v uporabi samo še akumulatorske svetilke.

V času uporabe karbidnih svetilk so si rudarji z njimi svetili tako na delovnem mestu kot tudi na poti na delo. V primeru silobrana so pravili, da ima karbidarica ob dobrem zamahu tudi strahovit učinek (ne samo za šalo, menda je bilo tudi res).

Ker pa se mora pri ljudeh vedno poznati, kdo je kaj, se je to poznalo tudi pri svetilki. Poslovodja je uporabljal svetilko iz medeninaste pločevine, ki se je očiščena svetila, kot bi bila pozlačena. Nadzornikova je bila manjša, bolj športnega videza, z velikim, posebej oblikovanim odsevnikom. Tista od navadnega knapa je bila kar iz odporne črne pločevine, a zato močnejša od vseh drugih.

V Kanižarici so karbidarice uporabljali do konca maja leta 1965, ko je prišlo do vžiga metana na čelu številke je dobil pri tem opekline kopač Jože Štukelj. Koncentracija plina k sreči ni bila eksplozivna. Karbidarice so nadomestili z akumulatorskimi svetilkami.

V Senovem so bile v 19. stoletju svetilke na olje in konec stoletja uvedene ziherce, marca 1928 so pridobili dovoljenje Rudarskega urada za uporabo karbidovk, njihova prepoved uporabe pa sega v leto 1975, ko so bile dane v uporabo akumulatorske naglavne svetilke Krušik.

V Velenju in Trbovljah je bila uporaba bencinske varnostne svetilke prepovedana v letu 1992.

Posebna izvedba svetilk je tako imenovana turbosvetilka, primerna za delovišča, kjer so uporabljali stisnjeni zrak, niso pa imeli elektrike. Svetilka ima vgrajeno turbinico, ki proizvaja električni tok napetosti 110 V za vgrajeno žarnico.

Rudarska svetilka je pogosto opevana v pesmih in po običaju je tudi spremljevalka ob zadnjem slovesu od pokojnega rudarja.

Miha Urbanija: Slovo svetilki (vir Tine Lenarčič, Slovenske rudarske pesmi, str. 327)

Ti draga moje zvesta spremljevalka

bila si dolgo let mi sodelavka,

je prišel čas, ko delam zadnji dan,

dolžan sem ti, da ti zahvalo dam.

Brez tebe v temnem rovu bil bi izgubljen,

ker človek je ob soncu le rojen.

Sva cimprala, sva rajsala, izdelala sva pin,

sva vodo črpala, ki vdirala je iz globin.

Na plin si večkrat me opozorila,

ker on se nikdar ne drži pravila.

Tudi strop nad nama je rad kdaj popustil,

pomagala si, da sem hitro kraj zapustil.

Naštel še mnogo takih dobrih bi ti del

v vseh letih, ki sem jih s tabo preživel.

Verjemi mi, da res prisrčno in obenem težko je slovo,

res dobra si mi bila in hvala naj ti bo.

 

vir: Miran Mošnik