Premog so kot gorivo uporabljali Kitajci že pred 3000 leti, kasneje tudi Grki (4. stol. p. n. št.) in Rimljani. Najstarejša poročila o uporabi premoga v Evropi izhajajo iz Anglije in datirajo daleč v srednji vek, kjer so premog kot prvi uporabljali tamkajšnji kovači. Okrog leta 900 so v Angliji s premogom plačevali tudi nekatere davke. Močneje se je premogovništvo razvilo v Angliji šele po letu 1619, ko so začeli črni premog, namesto lesnega oglja, uporabljati za topljenje železa.
Na slovenskih tleh so premog prvič omenjali leta 1647, nato še leta 1678 v popisih inventarja ljubljanskih lekarn pod imenom »zmajeva kri« ─ »Sangvis draconis«. Tudi Valvasor leta 1689 omenja, da so premog ─ »zmajevo kri« ─ pogosto uporabljali lekarnarji za zdravljenje bolne živine. Prve slučajne najdbe premoga na Slovenskem so znane iz 17. stoletja, sistematičnejša iskanja premoga pa so se začela v drugi polovici 18. stoletja in so trajala skoraj sto let. Najobsežnejše take akcije se je lotila avstrijska država od leta 1842 do 1845, ko so premog iskali kar v sedemdesetih krajih na Kranjskem in Štajerskem. Tedaj so postala znana skoraj vsa premogovna ležišča na Slovenskem.
Premog nastaja iz rastlinskih ostankov. To so lahko drevesa, kosi lesa, ali pa tudi razni deli mehkih rastlin, včasih celo alg, in pri tem je najbolj pomembno, da so ti rastlinski ostanki zaščiteni pred kisikom, pred zrakom, da ne razpadejo, da ne zgnijejo, ampak da se počasi kopičijo in preoblikujejo.
Nastaja tako da v neko močvirje padajo drevesa, lomijo se veje pa tudi ločje. To je zalila voda, najprej je nastala šota. Zaradi geoloških procesov se je usedlina počasi pogrezala, kakšen milimeterček na leto ali še manj, le to so začele zasipati usedline, recimo pesek, prod.
Rastlinski ostanki so torej šli vedno globlje, temperatura se je počasi višala, pritiski se se povečevali, deli dreves, deli rastlin, so se tlačili skupaj in počasi je iz tega začel nastajati premog.
Naslednji primer premoga je lignit, ki je še dokaj podoben lesu, malo je stlačen. Če je lignit bolj iz osrednjega dela močvirja, kjer ni bilo toliko dreves, ampak so bile bolj drobne rastline, je ta lignit bolj drobnozrnat. Če so se potem temperature povečevale, če se stvar pogreza še naprej, pas o nastale bolj zrele vrste premoga, kot je najprej rjavi premog. Ta je potreboval že blizu 100 stopinj Celzija, in kot vidimo na vzorcih, na tem premogu ne prepoznamo kakšne posebne rastlinske strukture. Če se je zorenje še nadaljevalo, pridemo do t.im. črnega premoga. Bolj kot je premog zrel več ima ogljika, manj ima vodika, manj ima kisika, izgublja vodo, izgublja pline, nastajajo vedno bolj enostavne organske spojine, zato tudi bolj kot je zrel premog, bolj je gorljiv. In, čisto na koncu nastane skoraj že skoraj 99-odstotni ogljik, tak premog pa imenujemo antracit.