STAN RUDARSKI, BODI NAM POZDRAVLJEN /tradicionalna/
Stan rudarski, bodi nam pozdravljen,
stan rudarski, to je naša slast,
v znoju vročem in brez sončne luči
delat svoji domovini čast.
Čez gore in doline vsem sinovom
krepko roko v pozdrav jim daj.
Naj živi nam, naj živi nam,
naj živi nam rudarski stan.
Ko bo naše delo dokončano
in pred nami polno svetlih rud,
nam zamena zato bode dana,
venec slave venčal bo naš trud.
Čez gore in doline vsem sinovom
krepko roko v pozdrav jim daj.
Naj živi nam, naj živi nam,
naj živi nam rudarski stan.
KNAPOVSKA PESEM - Luka Križnik
So knapi že zbrani
k frlezung gredo,
k' pa pridejo v jamo
kulm kopat' začno.
Zašrema, zapura,
naprav tam šus,
ker trd'ga kopat ni mus.
Zašura, zapleca,
postavi ga v pin,
pa rigl gor dene
in ukvela za njim.
U hunt ga naklada,
na premz' ga pela,
a z'nega pa švic dol kapla.
Kumaratu veleva:
»Zdaj šiht je gotov,
še reklc oblečeva,
pa greva domov!«
Ko sreča obleza,
mu prav: »Prmejduš,
le glej, da še ti ga tku boš!«
DELAVČEVE PESMI O PREMOGU - Anton Aškerc
Globočje in globočje, dol v prepad …
Bojiš-li vožnje se pod zemljo čudne,
ko peljal bi v vodnjak se, bratec moj?
Kaj, če utrga se železna vrv?
In vse to pade z viška zdaj tja dol
globoko več sto metrov … Ni to šala!
Otročje misli in otročji strah!
Kaj ne, tovariš? Kdor se rad boji,
pod zemljo ta ne hodi kruha iskat …
Na dnu. Na vse strani gredo hodniki
ko rovi krtovi. In delavci
ko krti črni se razhajamo.
temnejša in tesnejša pot čimbolj.
Soparno je in dihaš tukaj težko.
Vročina raste … Bližamo se peklu?
Da, pekel tu je nekaternikom;
hudo se pokorijo v njem za greh,
da hočejo živeti in pa jesti …
Brlijo lučke blede v zagati,
ko vešče po močvirju ti migljajo …
V polmraku pa se gnetejo možje
do pasa nagi, mladi, žilavi;
in kopljejo in izkopavajo
in ga vzdigavajo iz temnih jam –
zaklad podzemski, »črni diamant« …
Kdaj pač si zelenelo, drevje ti,
In kdaj cvetelo – kdo nam to pove?
In kdo vi vedel zdaj imena tebi?
A isto sonce, kakor naše dni,
prav isto sonce grelo ti je debla,
in isto sonce ti poljubovalo
košate glave, vrhe bujnorasle;
in isto sonce barvalo ti listje
in naše sonce barvalo ti sad …
A v senci tvoji hladne tiste dni
Počival ni še delavec od truda;
ob deblu tvojem slonel ni pastir,
da piskal bi na piščal tenko svojo;
na klopi pod zelenoj strehoj tvojoj
sedelo ni zamišljeno še dekle
in pelo pesem o ljubezni mladi.
Pod teboj človek ni še mislil misli
velikih, mučnih svojih in globokih;
uganke bitja večne ni rešaval …
A človek tudi ni moril človeka …
Pač mnog vihar drevil je preko tebe,
divjal ob tebi, lamal veje tvoje …
In vekov je pokopal te vihar!
Globoko v zemlji zdaj leže ti debla
po grobih skritih, tisoč let,
okamenele, puste mumije,
telesa brez življenja in krvi,
ko kralji slavni v piramidah starih …
In dalje krti rijejo pod zemljoj
in mečejo krtine velikanske
iz globočine kvišku dan na dan.
Zamazana in črna so jim lica
in s čela teče znoj jim curkoma …
Zamolkel slišiš včasi govor vmes,
tu vzdih, tam kletev, smeh in tu dvotip …
Oglaša se iz dalje dinamit …
A pesem glasna ne odmeva tod …
Svetilke blede svetijo pri delu –
drugod je tema, tema kakor v grobu.
Tam gori pa na vrhu sije sonce,
v svetlobe morju koplje se priroda;
in trava, žito zeleni in drevje;
in rože pisane cveto po vrtih.
In človek trudi, peha se za kruhom;
A peha se in trudi v žarkih sončnih …
Naprej, naprej! … Utrujeni in lasčni
odhajajo iz jam premogarji,
potrti ko jetniki, bledih lic …
Molče koraka truma jih po cesti;
pomičejo ko senčne se prikazni.
In sonce samo njihovim očem,
navajenim podzemskega mraku,
presvetlo sije že in prebleščeče …
Kaj mar jim sonce in kaj mar jim dan!
Za kruhom svojim mora siromak –
svetloba, užitek, ah, to je za druge! …
Le idite! Že čaka vas obed.
Pod njim se miza sicer ne šibi,
ne bo predolgo se muditi treba …
Le idite krepčat se in počivat
za novi težki trud! …
Naprej, naprej!
In jama spet požira nove čete
Spočitih mož v prepad svoj nenasitni.
In ista pesem dna za dnevom …
Stojte!
Počasi, vi premogarji predrzni!
Pod zemljoj spava demon silen skrit.
Gorje, če ga z razgrajanjem vzbudite!
On gospodar bogastev je podzemskih
in on lastnik premoga samega.
Gorje, če se vzbudi! Osvetli se,
če vas zasači, vas razbojnike,
če najde vas tatove tihotapske,
ki prišli ste zaklade mu jemat!
Kako jih čuval vele je neštete!
On sam je vedel zanje, nihče drug.
On sam jih gledal je, on sam zaklepal,
on sam s ponosom se jih veselil …
In zdaj priplazi človek se do njih,
ta zvita stvar, prekanjena in zlobna!
In z lakomnimi gleda jih očmi,
z umazanimi grabi jih rokami
in vlači jih na svetlo te zaklade!
Gorje, če se predrami skopi škrat!
Vžge vse pline svoje smrtonosne,
ki hrani jih pripravljene za vas;
To bode blisk in grom, potres pod zemljoj!
In v pekel vam goreč pričara jamo
in v hipu vas pobije jezni duh …
In tisti dan bo žalosten in grozen …
In iz prepada temnega na vrh,
Kjer sije sonce, kjer življenje utriplje,
gor, gor vas spravijo tovariši,
mrliče, ki vas težko bo spoznati,
vas stokajoče v bolečinah strašnih,
umirajoče mučenike dela …
In pride večer preturoben, bridek …
Gorele bob bakle mnogobrojne
in v mrak bo svetil njih krvavi žar ..
Po cesti vil se bo sprevod bode dolg …
Pri krsti krsta črna … »Miserere« …
Zastava delavska, zavita v flor,
vodila vas bo k večnemu pokoju
pod zemljo spet .. Zvonovi bodo peli
tako otožno, da bi jokal kamen …
Ah, kaj porečejo pač žene vaše?
In deca vaša kaj poreče takrat?
DREJČNIK ANDREJ GOVORI - Mile Klopčič
Zamahnil se s krampom Drejčnik Andrej,
z rokó je prgišče premoga zajel,
pokleknil na tla, se sklonil nad dlan
in zaklel:
– Madona, kje vse sem te kôpal!
Začel sem v Trbovljah, smrkav otrok sredi otrok,
potem sem v Zagorju izkopal nov šaht
(v kisovškem rovu se tik pred menoj je porušil obok)
in prvič sem slišal v nabiti dvorani besede,
ki jih nikoli kasneje nisem pozabil –
s temi besedami moral sem zbežati kmalu na Nemško,
tam sem si v Forbachu nogo pohabil,
v Sankt Avoldu sem enga sina pokopal,
drugega rudnik je v Spittlu zmečkal,
po essenskih cehah sem se s stavkokazi pretepal,
v Lensu mi plin je ves gobec ožgal,
na Holandskem so me lastni rojaki izdali –
prekleto, prekleto!
Vstal je Drejčnik Andrej in je znova zamahnil,
s krampom je skalo na dvoje preklal,
se sklonil globoko nad njo
in dejal:
– Zdaj kopljem spet tebe, ti premog domače zemlje,
ti črni kamen, povsod na vsem svetu enak!
Z vsakim opornikom, ki ga postavim,
se za spoznanje hrbet ukrivi,
z vsakim odkopom, ki ga izpraznim,
stara se mržnja mi v prsih krepi,
z vsakim dnem, ki ga v tmi pregaram,
bliže je čas, ki bo dober in nov,
da ne bom z mržnjo te kopal in klel,
da bom z nasmehom šel skoz rov,
da bom vesel svoje žuljave, težke roke,
da boš res premog naše, naše zemljé,
da bo življenje res vredno življenja
in zgrabimo staro življenje za vrat –
saj vendar mora, mora priti – ni hudič!
RUDARSKA KORAČNICA - Ivan Marin starejši
Globoko pod zemljo
z rudarskim SREČNO
naj bi res bilo,
uporno in še mlad
rudar tam koplje
črni ta zaklad,
zavrta odstreli
obraz od sreče ves
mu zažari
grmi in poka tuli
vse povprek premoga
zdaj bo na pretek.
Ko vozi se ven na
plan, pozdravlja
zunaj ga spet beli
dan
in sonce se mu
smehlja, veselo se
sedaj domov poda
zapoje si pesem to,
res lepo
naj se razlega
pesem prek poljan,
naj živi nam
rudarski stan.
ŠIHT - Peter Rezman
Dišeči prihajajo v jamo,
smejijo se, zalagajo čik,
ta od blizu je,
oni od daleč,
ta Belovojec je,
oni Bosanec.
Do mal'ce ga grabijo,
po malici spet.
Požigajo prah,
dvigujejo flajš.
Ta s kroco ga zajbra,
oni ga vrta
Za malco kruh
čaj in meso
iz dneva v dan.
Po hrbtu preznojenem,
v čevljih drsi,
pod čelado je znoj,
luč slabo gori,
šiht je,
domov se mudi
Trd, črn je kruh, čaj in meso.
KJER SE PREMOG KOPLJE - Marija Zupanc
Kot sin rudarja sem se v tej dolini rodil
po štircih sem se v radosti podil.
Tam sem vriskal in prepeval pesem tole,
bil vesel in vedno dobre volje.
Kjer se premog koplje, tam sem jaz doma,
kjer se ljubi vino, pesem in dekleta,
težko delo, pesem veselo človek tu spozna.
O madona, je dolina črna vendar lepa,
porkamadona, je dolina črna vendar lepa.
SREČNO IN VESELO - Josip Bačič
Brez mladosti ni veselja,
ne življenja brez trpljenja.
ni vse temno v črni jami –
poje mlad rudar.
Ko na delo urno hodim,
naj bo noč, naj bo dan –
gori srce od radosti,
v očeh pa žar.
V mislih kupica vina,
domovina in družina –
smisel dela in ljubezni
prav do srca gre.
Ni topline, ne miline
brez rudarske korenine.
Zemlja mati – premog zlati,
in topline čar.
In ko vrtaš plasti črne,
energija teče, teče …
Iz srca ti raste, žene,
vedno živa stvar.
Tvoje delo, sad pogumna,
za vse nas je srčni dar.
Srečno, srečno in veselo –
hrabri naš rudar!
PIK AS - Mihael Gosak
»Ti, frdamani pik as
si vedno prej na čelu kakor jaz.
Danes greš spet z mano,« rečem,
»cel šiht za rep te vlečem.«
»Premoga gora je velika,
za rep te vleči me ne mika.
Ker si ravno tu,
naj bo po tvoje,« rečem mu.
»Ti plehnata zgaga,
le kdo je izmislil tega gada.
Če bi tebe ne bilo,
bi še pri knapih nekak' šlo!
Bolj te vlečem in te sukam,
se znojim, sem že obupan,
ko bo te kopice preč,
te ne pogledam več.
Jutri se spet vidiva,
se gor na čelu srečava.
Če bi tebe ne bilo,
bi še pri knapih nekak' šlo!«
RUDAR - Viktor Jerše
V jami črni rudar se poti,
rudo naklada dolge vse dni.
Zgodaj vstaja, na delo hiti,
trdo v rokah hinko drži.
V jamo se spušča in srečo želi,
z veseljem zadene kramp si,
lopato, pa brž hiti kopat
to naše črno zlato.
Z dela se vrača truden vsak dan,
k družini se svoji povrača,
z dobrim zaslužkom
se trud njegov mu izplača.
MOJ DOM - Janez Mohor
Kje ste doma,
nam vsak vprašanje da
Tam naši so stani,
kjer sončni so žarki neznani,
tam naši so domovi,
kjer so pod zemljo črni rovi.
In oče naš se v rovu trudi
in išče kruha v črni grudi.
Tam je naš dom.
ŽENA RUDARJA - Milojka Mohor
Mirno in tiho se noč na Bevče spusti,
moj sinek v zibki sladko že spi.
Le jaz še ebdim in v skrivnostno nebo strmim.
Moj mož je rudar.
Koliko je žena, ki to noč ne spijo,
koliko jih je, ki tako kot jaz si želijo:
»Vrni se, dragi mož, živ in zdrav,
vrni se, da ne bo mi nekega dne žal,
če sin bo rudar postal!«
Tako me žene prosimo v temo,
tako me žene kličemo v molčeče nebo.
»Vrni se, in ne bo mi hudo,
če sleherni moj sin bo
Želel v jamsko temo!«
STROJI VIRTUALNI POJO … - Tone Sajevic
Čuj premišljuj …
kaj stroji virtualni pojo,
kjer temni se rovi vijo,
kjer udarci kladiva
rudarju, ki sniva
o sreči, pod zemljo pojo …
Nad zemljo nebo,
je v soncu lepo.
Oj, dvigni se k soncu, rudar!
Tu vrtamo v zemljo,
v prečrno to zemljo,
kladivo nam poje udar.
To smrti rudar je.
Ga kdo li obvarje?
ko sam je pod zemljo rudar?
Le v krsti je varen,
ko ves je izmučen
upokojeni stari rudar.
SINKO SPRAŠUJE OČETA – RUDARJA - Ivo Stropnik
Sin:
Očka, ko tam spodaj živiš,
ali se nič ne bojiš,
da premog te zasuje?
Oče:
Bojim se že, moj sine,
a ko prideš v rov,
strah pred nesrečo izgine.
postaneš krt,
z nikomer sprt –
vsakogar moraš imeti rad,
saj rudar rudarju postane brat.
Sin:
Povej očka, ali je težko delo rudarja,
kako se iz rova v rov seliš,
ali je res tako trnova pot do denarja,
ki ga petnajstega v mesecu dobiš!
Oče:
Sinko, veš, kako ptiči živijo,
poleti so tukaj, v pozni se jeseni selijo,
grejo na jug,
a rudarji pod zemljo vedno vlečemo svoj plug
– poleti in pozimi.
Osem ur na dan, to je naš šiht,
pet, šest šihtov na teden,
in štirje tedni v mesecu,
to je naš kruh – petnajstega.
Rov je rovu enak,
povsod trdo delo, kruh grenak.
Le takrat ostane za rovom spomin,
ko komu od naših je tam zrasel pelin.
Koliko znoja je že precedila žila nespeča,
koliko pridnih čebel je zasula
iz majhnega roja – nesreča …
Veš, očka, ponosen sem nate,
ponosen zato, ker v trpljenju živiš.
Tudi jaz, ko odrastem, postanem rudar.
izbor: Stojan Špegel