Zgodba o Bergmandeljčevem hmelju

Nekoč je bila zelo slaba letina hmelja. V izogib pomanjkanju piva, ki bi še posebej prizadela rudarje, je sveta Barbara naročila rudarju iz Savinjske doline, naj odnese dve sadiki hmelja na stari jašek v Premogovniku Velenje.»Zasadi eno ob jašku, drugo pa odnesi v jamo in tam skrbi zanjo.«

In res je rudar tako naredil.

Iz prve ob jašku je zrasla močna sadika, ki je brez vseh škropiv kljubovala času in je postala simbol vztrajnosti, ki jo gojijo tudi rudarji. Drugo je rudar odnesel v jamsko pudo, kjer je skrbel zanjo le kakšen dan, potem pa je izginila. Pravil je: »V jami ta stvar ne uspeva.«

Resnica pa je, da mu jo je ukradel jamski škrat – Škalski Bergmandeljc. Ta jo je odnesel k svojemu jamskemu domu in je lepo skrbel zanjo. Vsako leto je zvaril svoje pivo in je zaradi tega bil zelo priljubljen pri ostalih jamskih škratih. Kakor je včasih kakšen rudar imel srečo, da je videl jamskega škrata, so nekateri imeli srečo, da so videli jamski hmelj, kako lepo je bil zraščen s premogom, vendar o tem niso hoteli govoriti.

Ko je taisti rudar delal svoj zadnji šiht pred upokojitvijo, se mu je prikazal Škalski Bergmandeljc. Povedal mu je zgodbo o pivu in se mu zahvalil za sadiko hmelja, kajti zaradi nje je zelo priljubljen v svoji vrsti. V zameno mu je izdal recept za varjenje rudarskega piva. Njegov pokoj je bil zelo vesel, k njemu so prihajali rudarji na pivo in skušali uganiti recept.

Nekateri pa so pripovedovali, da k njemu hodijo ponoči prav posebni ljudje, katerim se pridružijo tudi Bergmandeljci. Pijejo to posebno pivo in se dogovarjajo kdaj in komu bodo dali piti to pivo ob posebnih priložnostih.

Avtor zgodbe Stojan Špegel
Ilustracije Kaja Avberšek