RUDNIK RJAVEGA PREMOGA KOČEVJE
Dne 21. septembra 1803 je dobil Viljem
knez Auersperg, ki je stanoval v gradu v Kočevju in je bil poleg drugega tudi
lastnik fužin v Dvoru pri Žužemberku, eno jamsko mero premoga, ki je bila, kot
pravi rudarska knjiga »na ozemlju mesta in fare Kočevje«. To se pravi, da je
bil Viljemov kop (tako se je imenovalo samo delovišče) v neposredni bližini
mestne naselbine. Ker je prejel istega dne knez pravico izkoriščanja premoga še
na terenu tik nad Viljemovim kopom, lahko domnevamo, da je bilo zemljišče, kjer
so pričeli kopati premog, valovito. To pa morajo biti samo današnje Trate
vzhodno in severovzhodno od cerkve Corpus Domini (sem ter tja zasledimo tudi
ime Corpus Christi), kajti povsod drugod okoli Kočevja je teren precej raven.
Franciscejski kataster iz leta 1824 nima vpisanega ledinskega imena »Trate«.
Njive in travnike na tem valovitem in rahlo vzvišenem kraju imenuje »Pichel
Aecker (njive na gorici), nižinsko polje, ki je ležalo južneje od njih, pa
»Boden Aecker« (spodnje njive).
Nimamo podatkov o tem, koliko je nakopal
in kako dolgo je kopal knez Auersperg svoj premog. Zelo verjetno je po zgledu
drugih fužinarjev-sodobnikov tudi on nakopal manjšo količino te rudnine in jo
peljal v Dvor ob Krki, da bi se prepričal, kako se obnese premog v fužinarstvu.
Poskuse je opustil, ko je spoznal, da se kočevski rjavi premog v fužinarstvu ne
more uporabiti.
Po daljšem presledku je prejel dne 1.
maja 1820 rudosledno pravico na Tratah kočevski meščan Ivan Rothel. V tem
primeru navaja rudarska knjiga prvič ime »Trate« za ta nekoliko dvignjen
teren.Rothel je po malem rudo sledil še v letih 1821-1823, dokler ni Tratah
spet prejel rudosledne pravice aprila 1825. Ta kop je dobil ime »Sv. Janez« in
je bi prav blizu cerkvice Chorpus Christi. Podatek v rudarski knjigi pravi, da ni
v vsej okolici razen tega nobenega kopa več. To pomeni, da Auersperg že dolgo
ni izkoriščal svojega »rudnika« in da tudi skupina petih rudosledcev, ki je
prišla takoj za Rothlom, ni vztrajala v svoji rudarski vnemi.
Čeprav se je Rothel resno lotil kopanja
premoga, je bil njegov izkop skromen. Premog tega dnevnega kopa je uporabljal
za sušenje opeke. Njegova opekarna je bila tako prvi kočevski obrat, ki je
vpeljal premog v svoj proizvajalni postopek. Kdaj je Rothel zgradil svojo
opekarno še ni znano, vsekakor pa je v katastru iz leta 1824 vrisana in opisana
kot opekarna z eno pečjo ne zemljišču z imenom Mahovje (Moos).
Leta 1848 pa se na Tratah navajata še dve opekarni, Blutova in Auerspergova,
vprašanje pa je, kdaj sta bili zgrajeni in kdaj je bila Rothlova na Mahovju
ukinjena.
Na kočevskem premogovnem področju so
rudosledne pravice dobili še drugi, izmed novih kandidatov pa se je še posebej
uveljavila družina Ranziger. Družina izhaja iz Zagorja ob Savi in se je že več
generacij ukvarjala s steklarstvom..
Bratje Anton, Nikolaj in Franc Ranziger
so se na Kočevsko preselili leta 1849. Kot steklarski delavci so delali v
Auerspergovi steklarni v Glažuti, ki je bila zgrajena leta 1840 in je delovala
do leta 1855.
Že naslednje leto, to je 1850, so bratje zaprosili oblasti, če smejo postaviti
svojo lastno steklarno. Dovoljenje so sicer dobili šele leta 1852, vendar je
njihova steklarna na Tratah začela delovati že leta 1851. Hkrati so dobili tudi
pravico kopati premog. Njihov kompleks jamskih mer so imenovali »Trata VI«. V
zelo kratkem času so postali kot steklarji močni podjetniki, saj so imeli v
svojem poklicu veliko izkušenj. Morda so prav Ranzigerji izzvali ukinitev
oddaljene Auerspergove steklarne v Glažuti. Ker niso imeli sedaj nobene
konkurence več, se je steklarna še bolj razmahnila. Za potrebe obrata, verjetno
tudi že za nekatera privatna gospodinjstva in za ogrevanje sob, so izkopali
vedno več premoga. Zato so prejeli leta 1859 še sedem jamskih mer na Tratah. S
tem so postali tudi v premogovništvu brezkonkurenčni podjetniki.
Neko poročilo za leto 1860 navaja, da je
znašala skupna proizvodnja premoga v Kočevju tega leta 2408 ton. Ker je v
začetku potrošila samo steklarna približno eno tono premoga dnevno, torej
skoraj 400 ton letno, in ker je medtem porasla potrošnja premoga tako v
steklarni kot pri drugih potrošnikih Ranzingerjevega premoga, lahko domnevamo,
da je 1000 ali 1200 ton gotovo odpadlo na te podjetnike. V letih okoli 1875, ko
je njihova steklarna že imela svoj parni stroj, pravzaprav žaga, ki je delala
za steklarno, je bilo zaposlenih do 50 steklarjev in okoli 150 rudarjev.
Ranzigerji so s postopnim dokupovanjem
novih jamskih mer postali gospodarji Trat. Toda za intenzivno rudarjenje so
bile potrebne velike investicije, zato so si potreben denar izposodili. Dolga
pa niso zmogli vračati, zato sta brata Jožef in Franc Ranziger prodala svoje
Trate Trboveljski premogokopni družbi za 400.000 florintov s pogojem, da ostane
steklarna njima. Tako se je tudi zgodilo, toda ta skoraj 35 let stari obrat je
kmalu prenehal z delom. Tiste steklarne v Sloveniji, ki so bile ob železniški
progah, so lahko svoje izdelke prodajale po znatno nižjih cenah, kočevska
steklarna pa je razvažala svoje izdelke še s konji.
Na svoji ceni pa je kočevski rjavi
premog pridobil šele po odprtju železniške proge Ljubljana-Kočevje.
Septembra 1893 je bila slovesna
otvoritev železniške proge Grosuplje-Kočevje, s čimer se je kočevskemu premogu
odprlo širše tržišče doma in v tujini. Takrat šele je pridobil kočevski premog
pravo vrednost in ceno. S pogodbo z dne 21. aprila 1892 se je Trboveljska
premogokopna družba obvezala, da bo dobavila državni železnici letno 92.000 ton
premoga v Ljubljano, 8000 ton premoga pa dolenjski železnici v Kočevje.
Količina 100.000 ton je bila potemtakem za kočevski rudnik minimum proizvodnje.
Pogodba naj bi veljala 90 let, to je do 15. decembra 1981. Dodan je bil še
člen, da se v primeru podržavljenja dolenjskih železnic, ki so bile dotlej
privatna delniška družba, pred potekom koncesije zmanjša dobava na zahtevo Trboveljske
premogokopne družbe na efektivno količino 50.000 ton. Poseben člen je omogočal
Trboveljski premogopni družbi, da količine premoga še bolj zmanjša in pogodbo
celo ukine.
Pogodba je torej zahtevala od rudnika
Kočevje 1000.000-tonsko proizvodnjo letno, zato bi šele presežek te količine
mogel iti na prosto tržišče. Ker je znašala kočevska proizvodnja premoga leta
1894 102.714 ton, vidimo, da na prosto tržišče ni moglo iti mnogo premoga.
Sicer se navaja za leto 1893 izkop 24.478 ton, vendar ni jasno, koliki del je
bil namenjen železnici, koliko prosti prodaji. Po drugi strani nam je nizki
izkop v tem letu, ko je pogodba že veljala in terjala izpolnjevanje členov,
dokaz, da se rudnik zaradi premajhnih dotedanjih investicij ni mogel hitro
prilagoditi zahtevam pogodbe. Domnevamo lahko, da je Trboveljska premogokopna
družba krila razliko med teoretično in dejansko izročeno količino premoga s
premogom iz zasavskega bazena. Precej verjetno je, da je skozi vrsto let kril
kočevski rudnik le del železniških potreb po premogu in da je znatno več kot
samo količina nad 100.000 ton šla na prosti trg, ki je začel spoznavati
koristno uporabnost kočevskih vrst premoga.
Med 1. svetovno vojno je izkop rjavega
premoga potekal nemoteno. Letni izkop se je gibal od 88.000 do 100.000 ton, kar
je predstavljalo okoli 8% vsega premoga, izkopanega v premogovnikih, ki so bili
v lasti Trboveljske premokopne družbe.
V času Avstroogrske monarhije je bil
kočevski rudnik dobro zaposlen. Po razpadu monarhije in oblikovanju nove
države-Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je začel z letom 1921 vse bolj
nazadovati. Na to je gotovo vplivalo dejstvo, da je bila železnica podržavljena
in da se je pogodba zato nujno spremenila. Sledilo je zmanjševanje števila
zaposlenih delavcev. Izkop se je povečal spet leta 1940, še bolj pa leta 1941,
ko so dosegli kar 116.700 ton letno. Po letu 1919 je bilo v rudniku zaposlenih
do 1200 delavcev in rudarjev, po letu 1930 le še 100 mož, včasih še manj.
Zaradi zmanjšanega obratovanja rudnika
so se zaposleni znašli v hud materialni stiski. Prišlo je celo tako daleč, da
je bil leta 1936 kočevski župan Lovšin prisiljen pisati sreskemu načelstvu v
istem Kočevju, da rudarji na rudniku dobesedno stradajo in da se prosi
načelstvo, naj dovoli začeti z nabiralno akcijo.
Trboveljska premogokopna družba je že leta 1892 ob gradnji objektov za
obratovanje kočevskega rudnika v centralno strojnico vgradila tudi generator,
ki je proizvajal električni tok za lastno razsvetljavo. Žal so podatki o tej
napravi izredno skopi in večji del neznani. Vsekakor pa je znano, da je rudnik
del električne energije prodajal tudi mestu Kočevje. Z njo so osvetljevali
nekatere ulice, kjer so postavili obločne svetilke.
Vse kaže, da rudniška elektrarna ni bila
sposobna kriti vseh potreb mesta po oskrbi z električno energijo. Zato so v
mestu zgradili lastno elektrarno.
Leta 1919 pa je morala Trboveljska
premogokopna družba oskrbeti kočevski rudnik z dobro pitno vodo za kotle. Zato
so zgradili vodovod od reke Rinže v sesalno postajo na električni pogon. Za
dnevni kop se je postavil parni bager, dve bencinski lokomotivi in 50 železnih
izsipnih vozičkov. Leta 1920 so elektrarno posodobili s parnim strojem 150
konjskih moči, starega pa določili za rezervo. Za novi stroj so razširili
strojnico in kotlovnico, istočasno zgradili dve baraki za rudarske družine in
tri za samce.
Leta 1921, ko so dokončali centralno
silnico, je začel delati novi stroj z vso zmogljivostjo: za oba parna kotla, ki
so ju pripeljali iz Trbovelj oziroma Zagorja, so morali postaviti tudi hladilni
stolp. V istem letu je jama dobila poševno vzpenjačo in dve novi sesalki.
Dodatno so zgradili novo stanovanjsko poslopje še za poduradnike.
Z letom 1929 je prevzel rudnik dobavo
električnega toka za obe kočevski tekstilni tovarni, naslednjega leta so
elektrificirali pogon separacije, leta 1931 pa so delno izpopolnili električno
centralo, napravili priključni vod in krajevno mrežo v Šalki Vasi in začeli
dobavljati električni tok. Dokler so bile oddaje premoga železnici 50%
proizvodnje, to je v letih 1925-1929, je Trboveljska premogokopna družba
vlagala v rudnik velik kapital. Ko pa je od leta 1930 dalje znašala dobava
železnici le še 40% proizvodnje, so vlaganja povsem prenehale, ker za
Trboveljsko premogokopno družbo ne bi bile donosne.
V dobi italijanske okupacije je rudnik
Kočevje zaradi odhoda delovne sile v NOV in sabotažnih akcij deloval z
zmanjšanim obsegom. Po partizanskem napadu 8. decembra 1943 na Kočevje so bili
porušeni vsi objekti, ki so predstavljali srce rudnika: termoelektrarna, kotlarna
in glavni izvozni stroj, jama in površinski kop sta bila v celoti zalita.
Po koncu 2. svetovne vojne so
proizvodnjo v rudniku obnovili. Leta 1961 je bil izglasovan sklep, naj se
preneha z izkopavanjem premoga na površinskem kopu, leta 1978 pa so rudnik
rjavega premoga v Kočevju dokončno zaprli.
Vesna Jerbič Perko