LIGI Pridruži se prijaznemu krtku Ligiju pri zabavnih in poučnih igricah v podzemnih rovih. Klikni in raziskuj!  

Klikni in raziskuj!

NASLOV

Muzej premogovništva Slovenije / Koroška cesta - Stari jašek / 3320 Velenje / gsm: 031 752 418

Pri nas je zmeraj lepo vreme.

RAZSTAVE / PRIREDITVE

Razstavišče MINUS160 - 2 ): Rudarstvo na znamkah / otvoritev 29.6. ob 12.00

Bela garderoba / Razstava Industrijski motiv, avtor Stojan Špegel

Črna garderoba: fotografska razstava Foto klub Ljubljana / Motivi iz Muzeja premogovništva Slovenije / otvoritev 29.6. ob 13.00

Kopalnica / Jamomerske karte /ob izdaji knjige Premogovniška dejavnost in njen vpliv na površinsko območje Šaleške doline / predstavitev 27.6. ob 18.00

Hodnik / Velenjske glinene ploščice / Herbarij  -  brezčasni zapis narave / Avtorica Kata Laštro

Razstavišče MINUS160 - 1 (jamski del muzeja): Stane Špegel - PODZEMNI NEZEMLJANI, skulpture

Muzejski park: ALEKSANDER KAVČNIK / PREMOGARJI, fotografska razstava /  stalna postavitev


Najavljamo:

Ligijev salon (jamski del muzeja):  Poetična podzemna proga - predstavitev novih avtorjev /








ZANIMIVOSTI

Kako se reče srečno v danskem jeziku? Odkrijte in se dokopajte do najglobjih zanimivosti rudarskega življenja. 

več >>

IŠČI

Išči

Kočevje

RUDNIK RJAVEGA PREMOGA KOČEVJE 

Dne 21. septembra 1803 je dobil Viljem knez Auersperg, ki je stanoval v gradu v Kočevju in je bil poleg drugega tudi lastnik fužin v Dvoru pri Žužemberku, eno jamsko mero premoga, ki je bila, kot pravi rudarska knjiga »na ozemlju mesta in fare Kočevje«. To se pravi, da je bil Viljemov kop (tako se je imenovalo samo delovišče) v neposredni bližini mestne naselbine. Ker je prejel istega dne knez pravico izkoriščanja premoga še na terenu tik nad Viljemovim kopom, lahko domnevamo, da je bilo zemljišče, kjer so pričeli kopati premog, valovito. To pa morajo biti samo današnje Trate vzhodno in severovzhodno od cerkve Corpus Domini (sem ter tja zasledimo tudi ime Corpus Christi), kajti povsod drugod okoli Kočevja je teren precej raven. Franciscejski kataster iz leta 1824 nima vpisanega ledinskega imena »Trate«. Njive in travnike na tem valovitem in rahlo vzvišenem kraju imenuje »Pichel Aecker (njive na gorici), nižinsko polje, ki je ležalo južneje od njih, pa »Boden Aecker« (spodnje njive).

Nimamo podatkov o tem, koliko je nakopal in kako dolgo je kopal knez Auersperg svoj premog. Zelo verjetno je po zgledu drugih fužinarjev-sodobnikov tudi on nakopal manjšo količino te rudnine in jo peljal v Dvor ob Krki, da bi se prepričal, kako se obnese premog v fužinarstvu. Poskuse je opustil, ko je spoznal, da se kočevski rjavi premog v fužinarstvu ne more uporabiti.

Po daljšem presledku je prejel dne 1. maja 1820 rudosledno pravico na Tratah kočevski meščan Ivan Rothel. V tem primeru navaja rudarska knjiga prvič ime »Trate« za ta nekoliko dvignjen teren.Rothel je po malem rudo sledil še v letih 1821-1823, dokler ni Tratah spet prejel rudosledne pravice aprila 1825. Ta kop je dobil ime »Sv. Janez« in je bi prav blizu cerkvice Chorpus Christi. Podatek v rudarski knjigi pravi, da ni v vsej okolici razen tega nobenega kopa več. To pomeni, da Auersperg že dolgo ni izkoriščal svojega »rudnika« in da tudi skupina petih rudosledcev, ki je prišla takoj za Rothlom, ni vztrajala v svoji rudarski vnemi.

Čeprav se je Rothel resno lotil kopanja premoga, je bil njegov izkop skromen. Premog tega dnevnega kopa je uporabljal za sušenje opeke. Njegova opekarna je bila tako prvi kočevski obrat, ki je vpeljal premog v svoj proizvajalni postopek. Kdaj je Rothel zgradil svojo opekarno še ni znano, vsekakor pa je v katastru iz leta 1824 vrisana in opisana kot opekarna z eno pečjo ne zemljišču z imenom Mahovje (Moos).
Leta 1848 pa se na Tratah navajata še dve opekarni, Blutova in Auerspergova, vprašanje pa je, kdaj sta bili zgrajeni in kdaj je bila Rothlova na Mahovju ukinjena.

Na kočevskem premogovnem področju so rudosledne pravice dobili še drugi, izmed novih kandidatov pa se je še posebej uveljavila družina Ranziger. Družina izhaja iz Zagorja ob Savi in se je že več generacij ukvarjala s steklarstvom..

Bratje Anton, Nikolaj in Franc Ranziger so se na Kočevsko preselili leta 1849. Kot steklarski delavci so delali v Auerspergovi steklarni v Glažuti, ki je bila zgrajena leta 1840 in je delovala do leta 1855.
Že naslednje leto, to je 1850, so bratje zaprosili oblasti, če smejo postaviti svojo lastno steklarno. Dovoljenje so sicer dobili šele leta 1852, vendar je njihova steklarna na Tratah začela delovati že leta 1851. Hkrati so dobili tudi pravico kopati premog. Njihov kompleks jamskih mer so imenovali »Trata VI«. V zelo kratkem času so postali kot steklarji močni podjetniki, saj so imeli v svojem poklicu veliko izkušenj. Morda so prav Ranzigerji izzvali ukinitev oddaljene Auerspergove steklarne v Glažuti. Ker niso imeli sedaj nobene konkurence več, se je steklarna še bolj razmahnila. Za potrebe obrata, verjetno tudi že za nekatera privatna gospodinjstva in za ogrevanje sob, so izkopali vedno več premoga. Zato so prejeli leta 1859 še sedem jamskih mer na Tratah. S tem so postali tudi v premogovništvu brezkonkurenčni podjetniki.

Neko poročilo za leto 1860 navaja, da je znašala skupna proizvodnja premoga v Kočevju tega leta 2408 ton. Ker je v začetku potrošila samo steklarna približno eno tono premoga dnevno, torej skoraj 400 ton letno, in ker je medtem porasla potrošnja premoga tako v steklarni kot pri drugih potrošnikih Ranzingerjevega premoga, lahko domnevamo, da je 1000 ali 1200 ton gotovo odpadlo na te podjetnike. V letih okoli 1875, ko je njihova steklarna že imela svoj parni stroj, pravzaprav žaga, ki je delala za steklarno, je bilo zaposlenih do 50 steklarjev in okoli 150 rudarjev.

Ranzigerji so s postopnim dokupovanjem novih jamskih mer postali gospodarji Trat. Toda za intenzivno rudarjenje so bile potrebne velike investicije, zato so si potreben denar izposodili. Dolga pa niso zmogli vračati, zato sta brata Jožef in Franc Ranziger prodala svoje Trate Trboveljski premogokopni družbi za 400.000 florintov s pogojem, da ostane steklarna njima. Tako se je tudi zgodilo, toda ta skoraj 35 let stari obrat je kmalu prenehal z delom. Tiste steklarne v Sloveniji, ki so bile ob železniški progah, so lahko svoje izdelke prodajale po znatno nižjih cenah, kočevska steklarna pa je razvažala svoje izdelke še s konji.

Na svoji ceni pa je kočevski rjavi premog pridobil šele po odprtju železniške proge Ljubljana-Kočevje.

Septembra 1893 je bila slovesna otvoritev železniške proge Grosuplje-Kočevje, s čimer se je kočevskemu premogu odprlo širše tržišče doma in v tujini. Takrat šele je pridobil kočevski premog pravo vrednost in ceno. S pogodbo z dne 21. aprila 1892 se je Trboveljska premogokopna družba obvezala, da bo dobavila državni železnici letno 92.000 ton premoga v Ljubljano, 8000 ton premoga pa dolenjski železnici v Kočevje. Količina 100.000 ton je bila potemtakem za kočevski rudnik minimum proizvodnje. Pogodba naj bi veljala 90 let, to je do 15. decembra 1981. Dodan je bil še člen, da se v primeru podržavljenja dolenjskih železnic, ki so bile dotlej privatna delniška družba, pred potekom koncesije zmanjša dobava na zahtevo Trboveljske premogokopne družbe na efektivno količino 50.000 ton. Poseben člen je omogočal Trboveljski premogopni družbi, da količine premoga še bolj zmanjša in pogodbo celo ukine.

Pogodba je torej zahtevala od rudnika Kočevje 1000.000-tonsko proizvodnjo letno, zato bi šele presežek te količine mogel iti na prosto tržišče. Ker je znašala kočevska proizvodnja premoga leta 1894 102.714 ton, vidimo, da na prosto tržišče ni moglo iti mnogo premoga. Sicer se navaja za leto 1893 izkop 24.478 ton, vendar ni jasno, koliki del je bil namenjen železnici, koliko prosti prodaji. Po drugi strani nam je nizki izkop v tem letu, ko je pogodba že veljala in terjala izpolnjevanje členov, dokaz, da se rudnik zaradi premajhnih dotedanjih investicij ni mogel hitro prilagoditi zahtevam pogodbe. Domnevamo lahko, da je Trboveljska premogokopna družba krila razliko med teoretično in dejansko izročeno količino premoga s premogom iz zasavskega bazena. Precej verjetno je, da je skozi vrsto let kril kočevski rudnik le del železniških potreb po premogu in da je znatno več kot samo količina nad 100.000 ton šla na prosti trg, ki je začel spoznavati koristno uporabnost kočevskih vrst premoga.

Med 1. svetovno vojno je izkop rjavega premoga potekal nemoteno. Letni izkop se je gibal od 88.000 do 100.000 ton, kar je predstavljalo okoli 8% vsega premoga, izkopanega v premogovnikih, ki so bili v lasti Trboveljske premokopne družbe.

V času Avstroogrske monarhije je bil kočevski rudnik dobro zaposlen. Po razpadu monarhije in oblikovanju nove države-Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev pa je začel z letom 1921 vse bolj nazadovati. Na to je gotovo vplivalo dejstvo, da je bila železnica podržavljena in da se je pogodba zato nujno spremenila. Sledilo je zmanjševanje števila zaposlenih delavcev. Izkop se je povečal spet leta 1940, še bolj pa leta 1941, ko so dosegli kar 116.700 ton letno. Po letu 1919 je bilo v rudniku zaposlenih do 1200 delavcev in rudarjev, po letu 1930 le še 100 mož, včasih še manj.

Zaradi zmanjšanega obratovanja rudnika so se zaposleni znašli v hud materialni stiski. Prišlo je celo tako daleč, da je bil leta 1936 kočevski župan Lovšin prisiljen pisati sreskemu načelstvu v istem Kočevju, da rudarji na rudniku dobesedno stradajo in da se prosi načelstvo, naj dovoli začeti z nabiralno akcijo.
Trboveljska premogokopna družba je že leta 1892 ob gradnji objektov za obratovanje kočevskega rudnika v centralno strojnico vgradila tudi generator, ki je proizvajal električni tok za lastno razsvetljavo. Žal so podatki o tej napravi izredno skopi in večji del neznani. Vsekakor pa je znano, da je rudnik del električne energije prodajal tudi mestu Kočevje. Z njo so osvetljevali nekatere ulice, kjer so postavili obločne svetilke.

Vse kaže, da rudniška elektrarna ni bila sposobna kriti vseh potreb mesta po oskrbi z električno energijo. Zato so v mestu zgradili lastno elektrarno.

Leta 1919 pa je morala Trboveljska premogokopna družba oskrbeti kočevski rudnik z dobro pitno vodo za kotle. Zato so zgradili vodovod od reke Rinže v sesalno postajo na električni pogon. Za dnevni kop se je postavil parni bager, dve bencinski lokomotivi in 50 železnih izsipnih vozičkov. Leta 1920 so elektrarno posodobili s parnim strojem 150 konjskih moči, starega pa določili za rezervo. Za novi stroj so razširili strojnico in kotlovnico, istočasno zgradili dve baraki za rudarske družine in tri za samce.

Leta 1921, ko so dokončali centralno silnico, je začel delati novi stroj z vso zmogljivostjo: za oba parna kotla, ki so ju pripeljali iz Trbovelj oziroma Zagorja, so morali postaviti tudi hladilni stolp. V istem letu je jama dobila poševno vzpenjačo in dve novi sesalki. Dodatno so zgradili novo stanovanjsko poslopje še za poduradnike.

Z letom 1929 je prevzel rudnik dobavo električnega toka za obe kočevski tekstilni tovarni, naslednjega leta so elektrificirali pogon separacije, leta 1931 pa so delno izpopolnili električno centralo, napravili priključni vod in krajevno mrežo v Šalki Vasi in začeli dobavljati električni tok. Dokler so bile oddaje premoga železnici 50% proizvodnje, to je v letih 1925-1929, je Trboveljska premogokopna družba vlagala v rudnik velik kapital. Ko pa je od leta 1930 dalje znašala dobava železnici le še 40% proizvodnje, so vlaganja povsem prenehale, ker za Trboveljsko premogokopno družbo ne bi bile donosne.

V dobi italijanske okupacije je rudnik Kočevje zaradi odhoda delovne sile v NOV in sabotažnih akcij deloval z zmanjšanim obsegom. Po partizanskem napadu 8. decembra 1943 na Kočevje so bili porušeni vsi objekti, ki so predstavljali srce rudnika: termoelektrarna, kotlarna in glavni izvozni stroj, jama in površinski kop sta bila v celoti zalita.

Po koncu 2. svetovne vojne so proizvodnjo v rudniku obnovili. Leta 1961 je bil izglasovan sklep, naj se preneha z izkopavanjem premoga na površinskem kopu, leta 1978 pa so rudnik rjavega premoga v Kočevju dokončno zaprli.

Vesna Jerbič Perko