Ležišča črnega premoga v Vremski dolini so bila znana še pred napoleonovimi vojnami. Rudarji na slikah so bili rojeni konec 18. ali v začetku 19. stoletja. Zgornji sliki rudarjev sta iz leta 1920.
Mlajša generacija morda niti ne ve, da smo poleg večjih rudnikov v Velenju, Trbovlju in Hrastniku, imeli tudi rudnik črnega premoga v Vremski dolini. Na Krasu so odkrili in izkoriščali premog že davnega leta 1778, ljudje pa so ga poznali že prej okoli leta 1757. Pravico na tri kope je prva pridobila Družba rafinerije trsnega sladkorja na Reki in sicer na Rudnem polju Lona pri Famljah, nadalje pod vasjo Vremski Britof in na hribu Gaberk pri Betanjski ogradi.
V katastrski občini Škoflje pri Sežani in v katastrskih občinah Britof - Famlje so odkrili pet slojev liburnijskega črnega premoga v kozinskih plasteh na krednem apnencu. Sloji so bili močni od 0,2 do 1,9 m in so se razprostirali od vzhoda proti zahodu. Pojavili so se na daljavo 3 kilometrov in na prečno širino 800 metrov.
Prvi v drugi vrsti je Andrej Gašperčič (1897 - 9.11.1972), rudar v rudniku Timav
Rudarske pravice za izkoriščanje rudnikov so se podeljevale leta 1861 in 1862, toda lastniki so se jim kmalu odrekli in kope opustili. Leta l900 sta obstajali v tedanji občini Škoflje dve jamarski meri in sicer Jožefovo (Johannesovo) jamsko polje z osmimi navadnimi jamskimi merami in Janezovo (Jozefovo) jamsko polje s štirimi dvojnimi jamskimi merami. Za prvo je bila podeljena pravico do kopa leta 1875, za drugo pa 1895.
Znano je, da sta oba razsvetljena vladarja Marija Terezija in Jožef II. večkrat priporočala uporabo premoga pekom, ključavničarjem, steklarjem in jim obljubljala nagrade, če bodo lesno oglje nadomestili s premogom.
Da je bil tudi Cesar Franc Jožef posebno naklonjen Vremski dolini, ki je bila znana po rudniku črnega premoga, ki so ga najverjetneje vozili tudi v avstroogrsko cesarstvo, izpričuje ta resnična zgodba: Cerkev Device Marije v Vremah je bila cerkev zidana okrog 1410. leta in nato dvakrat dozidana (perbiterij, križna hodnika in ladja). Leta 1860 so vaščani zbrali denar in cerkvi dozidali dva zvonika, vendar jim je za postavitev kupol zmanjkalo denarja. Eden se je spomnil zakaj ne bi pisali cesarju Francu Jožefu in ga vprašali za pomoč. Rečeno, storjeno in cesar je vaščanom poslal 360 goldinarjev, da so postavili kupoli na oba zvonika, ki stojita še danes.
Leta 1900 je posedoval rudarske pravice Angus von Duglas v Berlinu. Jeseni leta 1902 je zaprosil za podelitev štirih novih dvojnih jamskih mer v k.o. Britof - Famlje, vendar je pridobil dovoljenje izdano šele leta 1903, V kozinskih plasteh so tam odkrili štiri premogovne sloje v debelini 0,30 do 1 metra, ki so se raztezali na dolžino 2 km. Odkopavali so jih s poševnim in globinskim jaškom. Premog je bil visokokaloričen in se je lahko pekel, vendar je imel tudi znatne primesi žvepla. Sledilna dela in odkop premoga so bila zaradi pritiska vode zelo otežena. Posluževati so se morali pretežno globinskih jaškov. Premog so odkopavali 60 do 65 metrov pod površino in za izvažali z vitli, v Škofljah pa s parno črpalko.
Pri poskusih v Berlinu so ugotovili, da daje premog 7.951 kalorij. Premog se je dobro pekel. Pridobljen koks je bil zelo trd. Nakopani premog so uporabljali za kurjenje kotlov. Rudnike so razširjali in odpirali zlasti v letih 1894 in 1904. Takrat so nastajale jame ADRIA I., II. In III. Podatke o rudniku in o raziskovalnih delih je zbral tedanji obratovodja Avgust Spoljarič. V tem času so raziskovali tudi na raznih mestih v pasu med Pivko in Sežano. Rudarili so tudi že na področju Jaška Adria IV, kjer se je dne 8. decembra 1913 zgodila huda nesreča. V Jašek je vdrla voda in pod seboj pokopala 12 rudarjev, ki so se takrat nahajali v jašku. Po 9 dnevih reševanja je rudniškim reševalcem uspelo rešiti le dva rudarja, ostalih deset je umrlo. Po tej nesreči so ta del rudnika zaprli. Zastala so tudi ostala dela, da o rudarskih dejavnostih v letih pred prvo svetovno vojno in med njo skoraj ni podatkov.
Po prvi svetovni vojni so sledila obsežna raziskovalna dela, zlasti vrtanja, ki jih je izvajala Zadruga ARSA (ARSA je italijansko ima za RAŠO pri Labinu). Podatke o raziskavah so skrbno varovali tako, da še danes niso povsem znani. Vrtali so do globine 500 m in naleteli na premogovne plasti debele od 1 do 1,60 metra. Do leta 1931 so se vršila rudarska dela v glavnem na področju jaška ADRA IV, kjer je eksploatacijsko polje dobilo precejšnji obseg. V nadaljnjem se je poglobil jašek Italija, nakar so se razvila obsežna dela, ki so se nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni, po letu 1945 do leta 1955, zlasti v jami Zavrhek. V času vojnih dogodkov je bilo delo leta 1943 prekinjeno ter večina naprav uničenih. Leta l955 je bila jama Zavrhek izčrpana, zaprta in vsa dejavnost se je prenesla v jamo Jadran IV (Adria) in Jadran I. V letu 1955 so začeli z obnovitvenimi deli in obširnimi raziskavami. Obnovljeni sta bili dva horizonta v jami, urejena je bila zračna zavesa in odvodnjavanje, montirane so bile črpalke ter opremljen jašek za najnujnejše potrebe. Začeli so z jamskimi sledilnimi dela na II. Horizontu in delno na III. Horizontu. Obnovili so staro franconsko progo Jadran I.
Rudnik Timav so dokončno zaprli leta 1964.
V upravi Parka Škocjanske jame je bila pred kratkim na ogled razstava o premogovnikih in arheoloških najdbah v Parku Škocjanske jame in njegovi neposredni okolici. Razstava se, kot že samo ime pove, deli na dva, tudi prostorsko ločena dela, od katerih prvi predstavlja fotografije pomembnih arheoloških najdb s tega območja, ki so hranjene v Mestnem in prirodoslovnem muzeju v Trstu, drugi pa poleg fotografij še druge eksponate, ki označujejo pomembno lokalno gospodarsko dejavnost, ki se je še do nedavnega odvijala v okolici Škocjana – premogovništvo.
Po arheološki zapuščini je Škocjan z Divaškim krasom vred med najbogatejšimi območji na seznamu slovenskih zgodovinsklih najdišč. Po arheoloških virih in rezultatih dosedanjih raziskav, je na tem območju več kot trideset arheoloških postojank, ki pričajo o domala desettisočletni naselitvi tega prostora od mezolitika do pozne antike oziroma zgodnjega srednjega veka.
Vir: http://www.tatjana-malec.si/default.asp?Id=420