Preden so odkrili premog je bila zasavska pokrajina predvsem agrarna, ker pa je bila premogova plast na velikih mestih pokrita le s tanko plastjo zemlje, premog ni ostal skrit človeškim očem.
Janez Vajkard Valvazor je že leta 1689 poročal, da so kmetje v vasi Strahovlje našli črno zemljo, ki so jo lekarnarji kot »zmajevo kri« zdrobljeno prodajali za zdravljenje živine.
Izkoriščanje rjavega premoga v Zasavju sega v leto 1755, ko je v Zagorju baron Franc Raigersfeld dobil prvo uradno dovoljenje za pridobivanje oz. lomljenje premoga.
Ko je v trboveljski dolini pričel uradno kopati in prodajati črno zlato Franz Maurer, se je pisalo leto 1804. Ustanovil je Maurerjev premogovnik in za trboveljski rudnik pridobil 10. novembra 1804 prvo uradno dovoljenje za pridobivanje premoga. Za njim je na Vodah tudi država leta 1842 odprla drugi premogovnik, ki pa je prešel v zasebno last in se preimenoval v Vodensko premogokopno družbo. V dolini je bilo poleg velikih premogovnikov tudi nekaj manjših, ki so se postopoma združevali z večjima.
Ker je bilo Zasavje slabo prometno povezano z ostalimi kraji, je bila velika prelomnica za zasavski premog izgradnja južne železnice Dunaj - Trst leta 1849. Železnica je postala konstanten porabnik premoga, hkrati pa je omogočala prevoz večjih količin premoga.
30.12.1872 je bila ustanovljena Trboveljska premogokopna družba (TPD) kot delniška družba, na temelju koncesijske pogodbe. V začetku leta 1873 je odkupila Vodenski in Maurerjev premogovnik v Trbovljah, leta 1880 pa še rudnike v Hrastniku in v Zagorju. Vodstvo TPD je bilo na Dunaju, na rudnikih pa je bilo vodenje poverjeno strokovnjakom, ki so že prej vodili rudnike. TPD je eden izmed največjih kapitalističnih monopolov, ki so delovali v Sloveniji. Posamezni rudniki bi težko konkurirali na trgu, močna in strokovno podkovana družba pa je imela dovolj sredstev za potrebno modernizacijo in je začela dopolnjevati tehnično opremo rudnikov, v jame je uvedla ventilacijo in druge tehnične izboljšave ter tako neprenehoma večala proizvodnjo in zniževala lastno ceno premoga.
Rudarski strokovnjaki so bili tujci, koncem 19. stoletja pa so bili že izšolani prvi slovenski strokovnjaki. Ker so razvijajoči se rudniki rabili vse več delovne sile, so poleg domačinov začeli prihajati v Zasavje tudi delavci iz drugih krajev Slovenije, bivše Jugoslavije in iz tujine. Tako se je Zasavje iz izrazito kmečkega področja začelo razvijati v industrijsko področje. Vodstvo rudnika v Trbovljah je opravljalo predvsem operativno-tehnično vodenje, strateški razvoj in odločitve širšega pomena pa so bile v pristojnosti generalnega ravnateljstva na Dunaju. Modernizacija, mehanizacija in racionalizacija rudnikov so glavne značilnosti razvoja, pred in po prvi svetovni vojni. V zasavskih dolinah in njihovi okolici so se razvile steklarne, svinčarna, koksarna, opekarna, cinkarna, elektrarna, keramična, kemična in strojna industrija ter druge sekundarne panoge.
Z nastankom stare Jugoslavije leta 1918 se je sedež TPD iz Dunaja preselil v Ljubljano, lastniki pa so ostali isti. TPD je izvajala ostro politiko do zaposlenih in jih zelo slabo plačevala.V času velike gospodarske krize, ki je zajela tudi premogovništvo, je bilo odpuščenih mnogo rudarjev in za to obdobje je značilno množično izseljevanje v Zahodno Evropo in Ameriko.
V ostrem razrednem boju se je v revirju že zgodaj oblikovalo močno delavsko gibanje, ki si je prizadevalo za izboljšanje položaja izkoriščanih delavcev in njihovih družin.
Za svoje pravice so se morali delavci največkrat boriti z vsemi možnimi sredstvi, velikokrat so se zatekali tudi k stavkam. Tako je bila ena največjih in najbolj nasilnih stavk leta 1889, rezultat katere je bil med drugim zvišanje plač in kasneje uvedba osemurnega delavnika. Sledile so še stavke v letu 1892 in v letu 1903. Leta 1923 je stavka trajala kar dva meseca. Z 72 urno gladovno stavko so rudarji zahtevali boljše delovne pogoje v letu 1934. S stavko so uspešno uveljavljali svoje zahteve tudi po drugi svetovni vojni, ko so leta 1958 izvedli prvo stavko v socialistični Jugoslaviji.
Zasavje in zasavsko rudarjenje je doživljalo težke čase tudi med drugo svetovno vojno in nemško okupacijo. Nemški vojaški stroj je potreboval velike količine premoga. Rudarji so odhajali v vojno in delovne sile je primanjkovalo. Interes okupatorja je bila čim večja proizvodnja ne glede na vplive, ki jih je imelo tako ropanje jam na okolje in na prihodnost rudarjenja.
Z manjšimi vzponi in padci je TPD v Zasavju delovala vse do konca druge svetovne vojne, ko so po osvoboditvi zasavski premogovniki prešli pod upravljanje države in postali del višjih narodno-gospodarskih interesov. Leta 1946 je tako vlada FLRJ zasavske premogovnike nacionalizirala.
Leta 1950 je bil izvoljen prvi delavski svet in upravni odbor. Leta 1968 so se vsi trije zasavski premogovniki združili v eno organizacijo - Zasavski premogovniki Trbovlje. Z ustanovitvijo SOZD-a Revirski energetski kombinat Edvarda Kardelja leta 1979 so se poleg Zasavskih premogovnikov vanj vključile še delovne organizacije ( DO ) Termoelektrarna Trbovlje, Rudarsko gradbeno dejavnost Trbovlje in Industrijsko montažne delavnice. Do leta 1984 so se priključili še rudnika rjavega premoga Senovo in Kanižarica ter rudnik Laško. Dejavnost SOZD-a je bila zelo razvejana, med drugim je vključevala tudi: pridobivanje, prodajo in separiranje premoga, vzgojo in izobraževanje rudarskih kadrov, kovinarjev in elektrikarjev, proizvodnjo termoelektrične energije, rudarska in gradbena dela, tovorne prevoze in drugo. Leta 1985 SOZD spremeni ime v Rudarsko elektroenergetski kombinat Edvarda Kardelja, DO Zasavski premogovniki Trbovlje pa se preimenujejo v Rudnike rjavega premoga Slovenije ( RRPS ). Konec leta 1985 so tako v DO Rudniki rjavega premoga Slovenije vključene temeljne organizacije združenega dela ( TOZDi ): Rudnik rjavega premoga Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Laško, Senovo, Kanižarica, Separacija Trbovlje in Rudarski šolski center Trbovlje. Leta 1990 preneha delovati SOZD, DO RRPS se reorganizira v družbeno podjetje Rudniki rjavega premoga Trbovlje, bivši TOZDi pa se spremenijo v delovne enote brez pravne subjektivitete. Leto kasneje je RRPS na kapitalski osnovi ustanovil dvanajst družb hčera, bodisi kot edini družbenik ali kot solastnik. Leta 1995 RRPS preneha z delovanjem in nastanejo štiri nova podjetja: Rudnik Trbovlje-Hrastnik in tri družbe v zapiranju – Rudnik Kanižarica, Senovo in Zagorje.
RTH, Rudnik Trbovlje- Hrastnik, d.o.o. se je kot javno podjetje z omejeno odgovornostjo ustanovil iz delovnih enot Rudnika rjavega premoga Trbovlje, Hrastnik, Separacije premoga Trbovlje, in dela Strokovnih služb. Z delovanjem je pričel 01.01.1996, njegova edina ustanoviteljica in lastnica je Republika Slovenija. Danes je uradni naziv družbe RTH, Rudnik Trbovlje-Hrastnik d.o.o.,Trg revolucije 12, Trbovlje.
Vloga rudnikov je za Zasavje odločilnega pomena, saj lahka rečemo, da se je Zasavje industrijsko in ekonomsko razvijalo ob rudnikih. Rudniki so tako poleg lastnega razvoja razvili tudi večji del ostale industrije v Zasavju ter zgradili ali sodelovali pri gradnji objektov širšega pomena. V povezavi z rudniki so se gradila stanovanja, kulturni, zdravstveni, izobraževalni objekti ter ostala infrastruktura za dobrobit zasavskega prebivalstva, širše slovensko področje pa so rudniki oskrbovali s premogom za ogrevanje in električno energijo.
vir: spletna stran RTH Trbovlje